Nedavno je na svet prišel novi član naše Oslarije, mali Car. Morda je prav on navdihnil avtorico pravljice o osličku?
O osličku
Potem ko je luna izginila za obzorjem, se je narava prebudila v čudovito jasno majsko jutro. Lahen vetrič je zibal veje dreves in mršil pričeske prebujajočim se živalim. Lastovke so švigale visoko pod nebo in v grmovju so ptički glasno žgoleli hvalnico naravi. Drevje, ovito v nežno mlado listje, je pokrajino barvalo v vse mogoče odtenke zelene. Na travnih bilkah so se pozibavale kapljice rose in tisočero cvetov vseh barv je razpiralo cvetne lističe ter vabilo žuželke, naj za trenutek postanejo in si postrežejo s sladko medičino.
In v tako lepo jutro je pod starim orehom, ki je rasel v globeli sredi travnika, mami oslici na svet prikukal ljubek osliček. Malo je poležal, se nato postavil na nožice, in že naslednji hip ga je bil poln ves travnik. Kopitljal je, skakal in se valjal po travi, vmes pa tu in tam veselo zarigal. Med igro je na sosednjem pašniku opazil čredo konj, ki so se lenobno pasli, in ker je igra vedno zanimivejša, če je udeležencev več, se je ustavil pred ogrado in jih želel ogovoriti. Toda konji so se začeli smejati in smejali so se tako zelo, da so se jim tresli trebuhi in celo grive. Pa je zarezgetal največji izmed konj: »Poglejte, kako dolga ušesa ima! Česa takšnega še nisem videl. Joj, kako je smešen!« In konji so se smejali še bolj, se obrnili in pustili oslička samega.
»Pa nič,« je dejal osliček in se namenil na drugi konec ograde, kjer se je pasla skupina rogatih živali, desetkrat večjih od njega, večjih celo od njegove mame. Mama krava je brž odgnala svojega telička in čez ramo navrgla, da se s takimi, ki se tako čudno oglašajo, pač ne gre igrati. In še to je dejala, da tudi poskakovanje ni najprimernejše za majhne živali. Že je skupaj z drugimi kravami izginila za drevesi sredi njihovega pašnika.
Čudno se je zdelo osličku vse skupaj, toda obupal ni. Odskakljal je na skrajni konec ograde, tja, kjer se je začenjala gmajna in kjer je opazil, da se ob robu grmičevja premika nekaj okroglega umazano belega. Bile so ovce, ki so sklonjenih glav mulile travo in se pritajeno blejajoče pogovarjale. Šele ko se je osliček čisto približal ograji, so ga opazile, se ustavile in se prenehale pogovarjati. Osliček se jim je prijazno nasmehnil. Ovce so ga, stopicljaje na mestu, okroglo gledale in nato družno ugotovile, da je žival z velikimi zobmi, kakršna stoji pred njimi, zagotovo zelo nevarna, zato so jo jadrno ucvrle stran.
Ropot je iz grmovja izvabil koze, ki jim za dogajanje na pašniku prej ni bilo mar. Še preden jo je osliček utegnil popihati, se je predenj postavil stari nergavi kozel. Ogledal si ga je od konic ušes do repa, se popraskal po bradi in z rezkim meketajočim glasom izjavil, da bi žival bila še kar prikupna, če le ne bi imela kožuha tako čudne barve, saj ni podobna ne tiču ne miši. Nato je dvignil glavo in z meketanjem družicam naznanil, da je čas za odhod. In so odšli tja, od koder so se vzeli.
Osliček se je vrnil k mami oslici, nekaj malega pojedel, odšel pod oreh, kjer se je skotil, in žalostno obsedel.
Začelo se je mračiti in na zemljo je legla noč. V duplini visoko v krošnji oreha se je prebudila sova in napela ušesa. Ne pravijo ji zaman sova uharica, saj ji ne uide niti najmanjši šum. »Kakšen zvok je to?« se je spraševala, pomikajoč se po vejah nižje proti tlom. »Sliši se kakor jok. Toda le kdo bi jokal v tej pozni nočni uri? In to pod mojim drevesom!« je modrovala, dokler ni zagledala sključene, od joka tresoče se postave oslička.
»Huuuu! Dober večer! Kdo si in zakaj jočeš? Huuuu! Mar ne veš, da je pod mojim drevesom prepovedano jokati? In kje imaš starše, da tako sam samcat sredi noči čepiš tukaj? Jih nič ne skrbi, kje si? Huuuuu!« Zaprla je kljun in se z velikimi očmi zazrla v mežikajoče osličkove očke. Osliček se je sove zelo prestrašil, toda ker je podnevi doživel toliko hudega, mu je bilo popolnoma vseeno, kaj se z njim zgodi. »Naj bo, kar mora biti, pa četudi me tale pernata pošast požre, saj slabše, kakor je, ne more biti!« si je mislil. Sova je tiho čemela na spodnji veji oreha in čakala. Nikamor se ji ni mudilo in vedela je, da bo malo revše slej ko prej spregovorilo. Kakor vse sove je bila namreč tudi ona zelo pametna in kadarkoli je v gozdu ali na travniku med živalmi nastal spor, so jo vedno prosili, naj razsodi, kdo ima prav in kdo ne. Celo ljudje so ji priznavali, da je modra in pravična.
Noč je bila svetla in tiha, le murni so godli in po zraku so švigale kresničke. Končno je osliček spregovoril. Sovi je opisal, kaj vse je doživel in kako so se iz njega norčevali. Sova je malo pomislila, se popraskala za levim ušesom, nekajkrat pomežiknila in nato z mirnim glasom spregovorila: »Dobro me poslušaj, mali! Ljudje in tudi živali se vedno norčujejo iz drugačnih, čeprav to ni lepo niti pravično. Seveda si drugačen in prav je tako! Kako pa bi bilo na svetu, če bi bili vsi enaki? Čisti dolgčas! Prav drugačnost in pestre razlike delajo ta svet zanimiv in lep. Tudi sama sem drugačna kakor večina ptic, pa se nihče ne norčuje iz mene. Ti pa si majhen in neizkušen, zato si to lahko privoščijo. Seveda imaš dolga ušesa, pa kaj? Saj imajo dolga ušesa tudi zajci, pa se jim nihče ne posmehuje. Ljubkovalno jim pravijo celo dolgouhci. Ker so tako dolga, tudi bolje slišiš, kar sploh ni slabo. Tvoje skakanje, ki je tako motilo krave, sploh ni nekaj posebnega, saj poskakujejo tudi konji, koze in celo ovce. Si opazil, da samo krave na pašniku ne poskakujejo? Ker ne znajo! Torej znaš več kakor one. Znaš tudi rigati, one pa mukajo, in kaj potem. Konji hrzajo, ovce blejajo, koze mekečejo, muce mijavkajo, psi lajajo in sove skovikamo. Vsaka vrsta živali in celo človek se oglaša po svoje, in čeprav se govorice razlikujejo, je lepo, če jih skušamo razumeti in upoštevati. Bolj bomo govorice poznali, več razumevanja bo med nami.
Ovce so nasploh preplašene živali, zato niso utegnile opaziti, da so tvoji zobje podobni, če ne enaki, kakor konjski. Ker konje, z zobmi vred, dobro poznajo, za njihov odziv na tvojo prijaznost ni opravičila. Nekaj časa jih pusti na miru in kmalu jih bo radovednost prignala do tebe. Takrat pa jim le povej, kar jim gre!
Da koze moti barva tvojega kožuha, ni nič novega, saj želijo biti že od nekdaj v središču pozornosti in si zato domišljajo, da so popolne. Dlaka tvojega kožuha je za nekatere lahko dolgočasno siva, toda kdor gleda s srcem, vidi, da se skrivnostno srebrno lesketa. In tudi križ, ki se ti vije čez hrbet, je nekaj prav posebnega.
Zapomni si, da nas drugačnost dela lepe in enkratne. Vsako živo bitje je malo drugačno od drugih in je edinstvena, svojevrstna umetnina. Unikat. Huuu!
Preden se razideva, naj ti na srce položim še nekaj, kar moraš vedeti. Kasneje, ko odrasteš, boš marsikdaj slišal, da si trmast. A osli niste trmasti. Pametni ste in zato točno veste, kaj želite in zmorete. Vedeti, kaj resnično želimo in zmoremo, pa je najboljša popotnica za življenje. Huuuu, postajam lačna in noč bo kratka. Odhajam, ti pa pojdi hitro k mami in spat. Ostani tak, kakršen si, in srečno! Huuuu!« Sova se je izgubila v noč. Slišati je bilo le še prhutanje njenih ogromnih kril in potem je bilo vse tiho.
Osliček je vstal, na travniku poiskal mamo in se nežno privil ob njeno toplo telo. Zaspal je tako hitro, da je preslišal vzdih olajšanja, ki se je izvil iz materinih prsi. Preden je sonce vzšlo, je sova uharica zadnjič preletela objeti telesi, zazibani v trden spanec, in se pomirjena odpravila k počitku. Porajal se je nov lep pomladni dan in na travniku je bilo vse tako, kakor mora biti.
Mojca Sušnik Klemenčič
Iz Carjeviča bo kmalu postal pravi Car
Nekatere naše oslice so nekoliko »vampaste«, bi lahko rekli. Ni nujno, da so tudi debele, ne, le trebuhe imajo večje in povešene. Kadar se obrejijo, jim trebuhi narastejo tako, da jih zadnji mesec ali dva komaj prenašajo.
Ena takih je naša Lina. Prišla je že breja, skupaj s samcem Samom, ki zdaj skrbi za oploditev vseh sedmih oslic, godnih za razplod, na pašniku, imenovanem »harem«. Namreč, na Oslariji skušamo upoštevati priporočila, da samic ne parimo pred dopolnjenim tretjim letom. Po žrebitvi jim damo kakšno leto, da mladička v miru »gor spravijo«, kot so včasih rekli. Ker nam ne gre za povečanje števila oslov za vsako ceno, oslice ločimo od samca takoj po žrebitvi ali celo nekaj dni pred tem. Oslica je namreč godna za razplod že deveti dan po žrebitvi. To velja za kopitarje, torej tudi za konje. Naskok osla samca v tistih dneh je največkrat kronan z oploditvijo. Oslica ostane sama z mladičem na ločenem pašniku, ki mu pravimo »vrtec«.
Lino smo lani konec julija pripeljali k Samu na pašnik »harem«, saj je minilo več kot leto dni, odkar nas je razveselila s Carmen, prvo mladičko na naši Oslariji. Sam jo je takrat naskočil tako rekoč takoj, še preden smo se umaknili iz ograde pašnika.
Ker smo pričakovali, da bo kmalu žrebila, smo Lino ob koncu letošnjega julija pripeljali na pašnik »vrtec«. Tam se je pridružila naši Mici in njenemu mladičku Sabi, da bi se lahko v miru pripravila na žrebitev. Kar težko smo čakali, kdaj bo na svet pokukal Linin drugi mladiček. Ker traja brejost oslic od 11 do 14 mesecev, največkrat pa okoli leto dni, smo v dneh proti koncu julija vsak dan opazovali njeno vime, ki se je zlagoma večalo. Občasno se je na koncu seskov pokazala kapljica motne tekočine. Radovedni smo že naslednje jutro zgodaj tekli na pašnik pogledat, kaj se je »izvalilo«. Tako nas je Lina »vlekla« kakšna dva tedna, dokler nismo 2. avgusta zjutraj res opazili, da poleg nje stoji majhno temno rjavo bitje z belim gobčkom. Dolge noge, drobna, ljubka glavica – plašni osliček, ki se je skrival za mamo.
Šele čez nekaj dni nam je uspelo, da smo ga ujeli in ga navadili našega dotika in vonja. Ta »socializacija«, spoznavanje z ljudmi, se mora zgoditi čim prej po tem, ko mladiček pride na svet. Tako bomo žival navadili na našo navzočnost, na našo pojavo, predvsem pa na vonj in dotik. Če tega stika ne vzpostavimo čim prej, se lahko zgodi, da bo žival vse življenje boječa in se bo ogibala neposrednemu stiku.
Ljubko bitje je v prvih tednih hitro raslo in kmalu ni bilo več opaziti tistih predolgih nog, premajhnega trupa in drobne glavice. Ker se na pašniku »vrtec« vse vrti okoli njega, smo ga poimenovali Car. Zdaj je še majhen, torej je Carjevič.
Lina je v prvih dneh po žrebitvi imela dve veliki oteklini na spodnjem delu trebuha, tik poleg vimena. Skrbelo nas je, kaj pomenita ti oteklini. A nas je naša veterinarka pomirila, rekoč, da ima Lina očitno presežek mleka, ki bo izginil, ko bo Carjevič začel na veliko piti. In ker mali osliček v prvih dneh pije tako rekoč vsakih nekaj minut, sta oteklini res izginili v nekaj dneh.
Za zdaj sta Lina in Carjevič še v »vrtcu«, a ju bomo v teh dneh pridružili tropu, v katerem so Mica s Sabo, nekatere mlade oslice in tiste manjše oslice, ki jih ne bomo več pripuščali k samcu, ter naš lepi beli kastrat Don. Želimo, da bo Carjevič čim prej prišel v družbo oslic, ki mu bodo odredile njegovo mesto v tropu. Poleg tega se bo spoznal z mladičkom Sabo, ki je od Carjeviča starejši dva meseca, in nedvomno se bosta kmalu skupaj podila po pašniku.
Tako bo vse do konca prihodnje pomladi, ko bosta oba mladička morala k novim lastnikom, na tuje pašnike. Dotlej bosta v najboljši oskrbi svojih mater, v družbi prijaznih oslic, mi pa bomo tudi ljubeče skrbeli za vse skupaj.
Kdor si želi prihodnje leto postati lastnik Sabe ali Carja, se nam lahko oglasi na naš e-naslov.
Šesti otrok na Oslariji
Ne najdemo pravega opravičila za to, da vse doslej nismo našli časa za novico o našem novem, šestem mladičku na Oslariji. Namesto tega bomo raje skušali opisati naše veselje in navdušenje, ki raste iz dneva v dan, skupaj s Sabo.
Na Oslarijo smo že pred dvema letoma in pol pripeljali tri oslice, ki smo jim nadeli skupno ime Marjetice. S tem smo zajeli mamo Meto, njeno starejšo hčer Mico in mlajšo Greto. Ker je Meta prišla k nam že z mladičko v trebuhu, smo kot prvega »našega« mladička na Oslariji dočakali osličko Zvezdico. Naše štiri punce so se odtlej vselej pasle skupaj. Kadar so bile v večjem tropu, skupaj z drugimi osli in oslicami, so si znale izboriti prvo vrsto v »boju« za posladke, senene bale in dodatke, kot je konjska pogača (vitamini in minerali).
Kmalu po začetku naše Oslarije smo se zavedeli, da moramo parjenje in sploh razmnoževanje naših oslic in oslov skrbno načrtovati. Naš cilj ni čim več oslov in oslic, ampak želimo čredo povečevati z oslicami večje rasti, samce pa bomo oddajali, saj naš Sam povsem zadostuje. Tako smo Mico, za katero nam je prejšnji lastnik povedal, da je že pri njem »zvalila« mladička, pripeljali k Samu sredi lanskega maja.
Kadar koli Sama razveselimo z novo oslico, godno za oploditev, nam dokaže, da spadajo osli med živalske vrste z najbolj izraženim spolnim nagonom. Če je oslica godna za parjenje, jo Sam uspešno naskoči v prvih petih minutah po njenem vstopu na pašnik.
Tako je bilo tudi z našo Mico.
Mico druži z Marjeticami skupna lastnost, da imajo vse razmeroma velike trebuhe. Marsikdo vpraša, ali je katera od njih breja. V resnici pa so pač nekoliko bolj trebušaste. To poudarjamo zato, ker se je Mica med svojo brejostjo tako »povečala«, da je na koncu spominjala na ladjo, ali še raje, na tanker.
Brejost je trajala dvanajst mesecev in pol, torej skladno z obdobjem, ki ga navaja strokovna literatura. Zadnje dni pred žrebitvijo smo Mico pogosto pregledovali ter po napetosti vimena in seskov skušali predvideti, kdaj bo prišlo do veselega dogodka. Kar dobro smo uganili in tako smo se nekega četrtkovega jutra razveselili prizora na pašniku. To je bilo 30. maja.
Mice nismo našli med preostalimi oslicami v tropu, s katerimi se je pasla zadnje mesece, temveč je stala v kotu pašnika, tam, kjer je navadno počival celoten trop. Najprej smo zagledali posteljico, ki jo oslica navadno zavrže nekje v bližini mesta žrebitve. Blizu je stala Mica z majhnim temno rjavim mladičkom. Temno rjav kožušček dopolnjuje svetlo rjav gobček, komaj viden križ se pne čez pleča in po vrhu hrbta, nogice pa so prve tedne pri vseh osličjih mladičkih nesorazmerno (pre)dolge. Okrogle prijazne temno rjave oči so nas gledale vprašujoče, češ, kdo pa ste? Sprva se je osliček Saba – spol smo ugotovili po drobni črni cevki med zadnjima nogama – stiskal k mami Mici. S počasnim približevanjem, poltihim govorjenjem in umirjenim gibanjem smo kmalu dosegli, da nam je pustil, dotakniti se ga.
Izkušnja s prejšnjim mladičem, Črtom, nas je naučila, da je za uspešno »socializacijo«, torej navajanje oslička na človeka, nujno vzpostaviti čim zgodnejši telesni stik. Mladička moramo od prvega dne privajati na našo bližino, s počasnim približevanjem, z dotiki, s šepetanjem in podobnim. K oslom, ne glede na njihovo starost, moramo pristopati počasi, brez hitrih kretenj, glasnega govorjenja in mahanja z rokami. Osli so radovedne živali, in če si bomo vzeli nekaj minut za prvi stik in če bomo ob tem mirni, tako navzven kot v sebi, bo žival to začutila in se nam bo radovedno približala. Če ne bomo takoj stegnili roke, da bi jo pobožali, se bo prej ali slej sama dotaknila našega telesa z gobčkom. Naš vonj bo zanjo prvi stik z nami.
Spoznali smo, tudi ob prebiranju strokovnih zapisov, da božanje oslu ne pomeni kaj dosti. To moramo razumeti v luči spoznanja, da oslica svojega mladiča ne boža, niti ne gladi, še oblizuje ga ne. Torej je njeno vedenje povsem drugačno od nekaterih malih živali, ki jih je človek udomačil. Osli medsebojno naklonjenost izkazujejo tako, da drug drugemu grizljajo hrbet, največkrat v višini vihra. Vsakršno praskanje, čohanje, krtačenje in podobna nega kožuha jim povzroča ugodje. Zato jih bomo pogosto videli, kako se drgnejo ob kakšno odlomljeno vejo ali hrapavo drevesno skorjo.
Tako smo pri malem Sabi začeli od prvega dne uvajati drugačno vrsto ljubkovanja. Vsak dan mu s prsti pregnetemo vrh hrbtenice, gladimo mu uhlje v smeri njihove rasti in ga čohamo po trebuhu. Saba stoji mirno, njegova drža izraža občutek ugodja, in zdaj že ob našem prihodu čaka, da izvedemo vsakdanjo rutino.
V nekaj tednih je Saba zrasel, nesorazmerno visoke noge so se okrepile, predvsem pa se je povečal obseg telesa, tako da je postal lep, normalno razvit osliček. To je razvidno tudi iz fotografij, ki jih najdete v mapi, imenovani Saba. Že nekaj tednov po »izvalitvi« je začel grizljati travne bilke, saj posnema mamo. Seveda bo še precej mesecev sesal pri njej, hkrati pa bo vse večji del hrane sveža paša in pozimi domače seno.
Svojo dobro kondicijo dokazuje vsak dan z dirjanjem po pašniku. Pri tem kaže zavidanja vredno sposobnost krmarjenja, saj se med hitrim tekom ogiba vseh mogočih ovir, od grmov, dreves, mame Mice do ograje in še česa.
Julijski dnevi so vroči, zato so muhe še nadležnejše. V vročih urah se z mamo skrijeta pred njimi v premično lopo, kakršne imajo na voljo vsi naši tropi. V poltemo lope konjske muhe ne zaidejo.
V prihodnjih dneh pričakujemo še eno žrebitev, naše ljube oslice Line, ki nam je pred dvema letoma že podarila osličko Carmen. Ko bo »zvalila« še Lina, jo bomo pridružili Mici in Sabi, tako da bomo imeli pravi vrtec.
