Osel v očeh sedemletne Eme

Novoletni prazniki so čas obiskov in prijaznih srečanj. Družinica prijateljev, ki je želela videti osle na Oslariji, ima v svoji sredi sedemletno Emo. Tokratni obisk naših oslov je bilo njeno prvo bližnje srečanje s prijaznimi dolgouhci. Pred tem so si doma ogledali našo spletno stran in se poučili o oslovski abecedi.

Sončno popoldne na kraški gmajni, kjer se pase deseterica, je obogatilo doživetje radovednih živali. Te so obiskovalce ovohavale, nekatere je zanimala vsebina njihovih žepov, Mici je z gobcem odpela zadrgo na jopiču in vlekla za vse, kar je viselo. Seveda koščkov suhega kruha ni nikoli dovolj, a pri tem smo na Oslariji strogi. Vsaka vrečka ima svoje dno!

Ema ni veliko govorila, živali so se gnetle okoli nas, a se jih ni bala. Otroci, ki jih doma vzgojijo v prijateljstvu do živali, nimajo predsodkov niti strahu.

Vrnili smo se v toplo kuhinjo. Ema je iz nahrbtnika kmalu potegnila svojo zbirko barvnih pisal in šop praznih papirnih pol. Tako rada riše, da brez te opreme ne gre na noben daljši obisk. Med pogovorom odraslih so hitro nastajale njene risbe. Nič ni spraševala, samo risala je.

Ema ima srečo, da njena otroška duša vidi živali takšne, kot so v resnici. Zaznala je podrobnosti (velike oči, nameščene pod še večjimi uhlji) in hkrati začutila eno od značajskih potez. V nekaj minutah je nastala risba, ki pove več kot polurno predavanje.

Brez našega posredovanja je s pričujočo risbo zadela enega naših bistvenih ciljev: pomagati ljudem, da bi se znebili predsodkov o oslih.