»Kaj pa naj počnemo s tem snegom?«

Ja, tudi na Krasu smo dobili lepo porcijo letošnjega prvega snega. Resda je že december pobelil pašnike, a toliko kot tokrat ga že dolgo ni bilo. In nič ne kaže, da bi se kmalu stopil.

»In vaše uboge živali? Jih nič ne zebe?« sta najpogostejši vprašanji te dni. Ne moremo reči, da jih ne zebe, a zagotovo so utrjene bolj kot vse, ki zime prestojijo v hlevih. Naši osli so se z leti navadili tudi neprijaznega vremena. Če bi sodili po nas, jih verjetno bolj moti burja, združena s snegom ali z dežjem, kar je sicer na Krasu redek, a nič manj neprijeten pojav. In prav takšna noč je bila tista, po kateri smo se zbudili z dobrih 15 centimetrov debelo snežno odejo. Tam, kjer je burja plesala po svoje, so bili zameti prav očarljivo oblikovani v miniaturne gorske grebene, spet drugje je bil pašnik pometen do golega.

Odgovor naših oslov na vprašanje, kako se počutijo te dni, smo predvideli v naslovu zapisa.

Spremljanje vremenskih napovedi je za nas na Oslariji samoumevno opravilo. Zato smo predvidevali, da nas bo minuli konec tedna zasulo, in smo za večji trop naših oslic in njihovega kastriranega spremljevalca pripravili zasilno zavetišče. Premično lopo smo prestavili s prejšnjega pašnika pravočasno, tako da so lahko osli vetrovno in sneženo noč prebili v zavetju.

Čeprav imajo od prvega novoletnega dne na voljo slab hektar pašnika, na katerem je obilo starega travinja, jim sneg preprečuje, da bi izbirali užitne grižljaje. Zato jim tako v jutranjem kot v popoldanskem mraku pripeljemo nekaj dišečih senenih bal, vselej pa imajo na voljo tudi dovolj vode v koritu. Pri naši skrbi za osle nas vodi preprosto pravilo: pri nas živali ne bodo lačne. In sita žival mnogo lažje prenaša vremenska nihanja.

V takem vremenu jim seveda ni do igrivega tekanja po pašniku, kakršnemu smo bili priča prav pred kratkim. Navadno se osli razigrajo pred večernim mrakom. Site, brez strahu, na velikem pašniku, v dobri družbi (same s seboj) in spodbujene z mladostno brezskrbnostjo se začnejo mlade oslice loviti brezciljno po pašniku. Opazovati njihov tek sem in tja, s časom se jim pridružijo še druge, je tako lepo doživetje! Z njim so poplačani vsi napori, vsa mrzla jutra, nošnja stotin litrov vode, stotin kilogramov senenih bal, napenjanje trakov po obodu pašnikov, čiščenje podrasti in vsega, kar spada zraven. Videti osle, kako elegantno, lahkotno galopirajo po kraški gmajni ...

Slike ob tem zapisu je zabeležila Lili Gerlica v mrzlem ponedeljkovem jutru.