Veseli obiskovalci in srečni osli
Čeprav ne mine teden, da ne bi naših oslov obiskali napovedani ali nenapovedani obiskovalci, smo se razveselili vprašanja profesorice biologije Laure Ozebek z Osnovne šole Milojke Štrukelj iz Nove Gorice, ali bi nas lahko obiskali tisti učenci, ki obiskujejo izbirni predmet Organizmi v naravi in umetnem okolju.
Skupina kakih 15 učenk in učencev 7. razredov pod vodstvom omenjene profesorice in njene sodelavke Irene je prišla v lepem sončnem popoldnevu v začetku novembra. Iz minibusa so izstopili bledi in nerazpoloženi, a so hitro oživeli, ko smo po nekaj korakih prispeli do prvega pašnika, ki smo ga izbrali za ogled.
Trenutno namreč osle redimo na treh pašnikih. V »vrtcu« so štiri oslice z letošnjimi mladički, v »haremu« je naš plemenski samec s štirimi samicami, na tretjem pašniku pa so preostale oslice in osli (lanski mladiči, samice, ki jih letos nismo želeli oploditi, in pa naš priljubljeni beli osel Don).
Mame z otroki v »vrtcu« so že stale ob vhodu, kot bi naš obisk pričakovale. V nekaj stavkih smo skušali opisati ključne značilnosti oslov, naš način reje in posebnosti te skupine živali, potem pa smo stopili vsi skupaj na pašnik.
Mladički, ki imajo od 4 do 7 mesecev, so bili pravi magnet za obiskovalce. Ena od mladičk, Dina, se ne pusti ujeti, preostale tri (Mili, Mako in Oli) pa uživajo, če jih čohamo po vratu, se počasni dotikamo njihovih čel in mehkih gobčkov. Za vse osle velja, da moramo ljudje svoje gibe zadrževati, roke stegovati kar se da počasi in se tudi počasi premikati okoli živali. Osli pač hitre geste, posebno kadar roko stegnemo k njihovim glavam, to razumejo kot nevarnost, grožnjo, zato se nagonsko odmaknejo.
Čeprav je bila večina otrok gotovo prvič v tako tesnem stiku z osli, so se jim ti pustili božati, čohati in ljubkovati. Ni manjkalo tudi »selfijev« z osli. Živali instinktivno vedo, kaj je (človeški) otrok, in mu dovolijo marsikaj, česar odraslemu rejcu ne bi dopustile.
Razdelili smo nekaj korenja, ki so ga prinesli obiskovalci.
Tu, kjer na pašniku ni bilo veliko živali, smo lahko šolarjem pokazali, kako oslu pravilno ponudimo posladek. Ker imajo kopitarji, torej konji in osli, oči nameščene ob straneh glave, pred gobcem ne morejo ničesar videti. Ponujeno lahko le vohajo in se tako usmerijo točno tja, kjer pričakujejo posladek.
Stegnjena, odprta dlan, na kateri leži npr. košček korenčka, je pravilen način, ki omogoča oslu (in konju), da brez težav pograbi posladek, darovalec pa nima strahu, da bi ga kopitar nehote ugriznil. Otroci so se to hitro naučili.
Šli smo tudi do tistega pašnika, kjer se pasejo lanski mladiči, nekatere samice in beli kastrat Don. Ta skupina oslov nas je čakala na najbližjem vogalu obsežnega, več kot dva hektarja velikega pašnika. Sestavlja ga več zemljišč, nekatera so manj, druga bolj zaraščena. Na njih imajo osli pestro izbiro različni vrst trav, zeli, grmov in dreves. Slednjim radi objedajo skorjo, prav tako tankim deblom panjevcev. Z lubjem bogatijo svojo prehrano in dobijo snovi, ki jih potrebujejo za boljšo presnovo svežih trav in slame.
Razveselil nas je pogled na otroke, ki so se razkropili med osli, ti pa so z veseljem čakali nanje. Pokazali so, da jim prija dotik otroških rok, dobro razpoloženje se je širilo po pašniku. Osli niso kazali nobenega strahu pred številno skupino obiskovalcev.
Prepričani smo, da bo šolarjem stik z osli ostal v lepem spominu. Škoda, da osli ne znajo povedati, ali si še želijo takih obiskov. A fotografije dokazujejo, da so uživali tako eni kot drugi.
Ustanovili Društvo rejcev istrskega osla
Med rejci oslov v Sloveniji se je v minulih letih pojavilo več pobud, da bi se združili in uresničevali skupne cilje. Društvo ljubiteljev oslov iz okolice Medvod je napol zaspalo, pred leti so rejci ustanovili drugo društvo blizu Ljubljane, a tudi to ni zaživelo. Prepričani smo, da bo tokratni poskus učinkovitejši. Na začetku aprila letos so namreč v Dolenji vasi na Krasu ustanovili Društvo rejcev istrskega osla.
Lani spomladi se je na Krasu končal večletni čezmejni projekt APRO, v katerem so sodelovali udeleženci iz več južnoprimorskih občin v Sloveniji in z območja Istrske županije na Hrvaškem. Projekt je imel zapleten naslov Čezmejna pobuda za zaščito in revitalizacijo biološke raznovrstnosti okolja z rejo avtohtonih pasem – APRO. V okviru te pobude je med drugim prišlo na slovenske kmetije deset predstavnic istrskega goveda – boškarinov. Med sodelovanjem so se spletli dobri odnosi med sodelavci Kmetijsko gozdarskega zavoda Nova Gorica (KGZ) in Agencije za razvoj podeželja Istre iz Pazina (AZRRI).
Ti dobri odnosi so pomembni tudi za rejce oslov v zahodni Sloveniji, saj so že med potekom projekta APRO precej pozornosti posvetili možnosti, da bi se istrski osel vrnil na kraške pašnike v Sloveniji. Istrskih oslov je bilo vse do 70. ali 80. let minulega stoletja na Obali precej. Kmetijska mehanizacija jih je odrinila v pozabo.
Hrvaški rejci v Istri so bili pametnejši. Odzvali so se na pobudo svojih svetovalcev in tako v hrvaški Istri že nekaj let deluje društvo rejcev istrskih oslov, »tovarov«, kot jih imenujejo. Dosegli so, da so jim vse do lani izplačevali precej visoke finančne spodbude za vsako žival, vpisano v rodovniško knjigo in katere lastnik je dejavno sodeloval v rejskem programu za istrskega osla. S tem je Hrvaška poskrbela, da se ena od njihovih avtohtonih pasem oslov ni izgubila.
Prav zavod Oslarija iz Gabrovice pri Komnu je s svojo rejo oslov na Krasu pripomogel, da se je KGZ Nova Gorica lani odločil za novo pobudo, ki bo nekakšno smiselno nadaljevanje končanega projekta APRO. Da bi omogočili vrnitev istrskega osla tudi na slovensko stran meje, so se sodelavci KGZ Nova Gorica dogovorili s hrvaškimi rejci, da bodo ti v bližnji prihodnosti izbrali nekaj plemenskih oslov in jih ponudili slovenskim rejcem. 
Vemo, da v obdobju nekdanje Jugoslavije ni bilo razlike med osli, ki so jih redili na slovenski in hrvaški strani istrskega polotoka. Zato lahko upravičeno govorimo o vrnitvi istrskega osla. Tisti slovenski osli, ki vsaj po nekaterih zunanjih znakih spominjajo na podobo hrvaškega »tovara«, kakršnega so opredelili v opisu njihove avtohtone pasme, so le malo manjši od hrvaških oslov. Zato bo možnost, da bi se slovenske oslice parile s hrvaškimi plemenskimi osli ali da bi iz hrvaškega dela Istre dobili nekaj mladičev, ki ustrezajo značilnostim tamkajšnje pasme, dobrodošla za vse rejce. Koristila bo tako slovenskim rejcem, ki bodo lahko začeli rediti osle, za katere bo čez nekaj let mogoče reči, da ustrezajo merilom pasme istrskega osla, hrvaški rejci pa bodo tako razširili svojo gensko bazo čez meje Hrvaške. V hrvaškem delu Istre je namreč samo kakih 150 živali vpisanih v rodovniško knjigo, malo manj istrskih oslov pa redijo rejci, ki se niso vključili v rejski program.
Z željo, da bi rejo oslov pri nas čim bolj organizirali, vrnili tej simpatični domači živali nekaj pozornosti javnosti in da bi se rejci povezali med seboj, se je konec letošnjega januarja v Dolenji vasi na kmetiji Evgena Gerželja sestalo nekaj rejcev oslov s predstavniki KGZ Nova Gorica. Na srečanju je bilo zaznati očiten interes nekaterih rejcev, da se združijo in pristopijo k rejskemu programu.
Zato so se 11. aprila 2014 zbrali na isti kmetiji vabljeni rejci in sodelavci KGZ ter ustanovili Društvo rejcev istrskega osla. Ustanovnega sestanka se je udeležilo 12 rejcev, društvu (DRIO) sta se pridružila še dva ljubitelja, izvolili pa so vse so organe, ki so potrebni za uspešno delovanje društva. DRIO ima naslov Sejmiška 1/a, 6210 Sežana. Ko bo končan uradni postopek registracije društva, se bo upravni odbor sestal in določil, s katerimi dejavnostmi bo DRIO najprej začel. Za predsednika društva so izbrali Staneta Sušnika, ki vodi tudi Oslarijo, zavod za rejo in raziskovanje oslov v Gabrovici pri Komnu. Letna članarina znaša 10 evrov.
Med pogovorom na ustanovnem zboru so se člani odločili, da bo DRIO pridobil skupni temeljni rejski program (STRP), namenjen reji istrskega osla. Vrata za pridružitev so odprta vsem rejcem in ljubiteljem, ne glede na to, kakšne osle in koliko jih redijo. Tisti rejci, ki se bodo odločili pristopiti k STRP istrskega osla, pa bodo morali sprejeti določene obveznosti, seveda bodo deležni posebnih ugodnosti, a tudi nadzora. Prednost za vključitev v STRP bodo imeli rejci, ki že redijo osle, ki tipsko ustrezajo osnovnim značilnostim pasme istrskega osla.
Med ustanovnimi člani društva DRIO je nekaj rejcev s Postojnskega, drugi so s Krasa, z Idrijskega, iz Brkinov, pa tudi iz Bele krajine. Ni pomembno, kje poteka reja oslov, pomemben je interes rejca, da bo upošteval cilje društva DRIO.
Na ustanovnem zboru društva DRIO so sprejeli tudi nekaj predlogov, zanimivih za rejce oslov. Tako bo društvo organiziralo obisk vsakoletne državne razstave istrskih oslov v oktobru v Sanvinčentu v Istri. Navezali bodo stike z Društvom rejcev istrskih oslov hrvaške Istre. Pripravili bodo ogled razstave italijanskih pasem oslov, ki je vsako leto decembra v sosednji Furlaniji - Julijski krajini. Poskusili bodo pripraviti tudi degustacijo suhomesnih izdelkov iz oslovskega mesa skupaj z istrskimi rejci.
Društvo si bo v povezavi s strokovnimi in znanstvenimi ustanovami v Sloveniji in na Hrvaškem prizadevalo za ureditev statusa istrskih oslov pri nas in za skupne razvojne programe s Hrvati. Društvo se bo kot partner vključilo v pripravo prijave projekta na ukrep PRP 2014-20 »Sodelovanje«.
Kdor se želi pridružiti Društvu rejcev istrskega osla, se lahko obrne na naslov DRIO (Sejmiška 1/a, 6210 Sežana) ali pa na naš elektronski naslov. Prejel bo pristopno izjavo.
Dva nova oslička v enem mesecu!
Kdor bi pomislil, da se na Oslariji že več mesecev, odkar smo objavili zadnji prispevek, ni zgodilo nič posebnega, bi se hudo motil. Dogaja se veliko, celo vse več, zato nehote zanemarjamo »stike z javnostmi«, kot se temu danes učeno reče.
Sredi oktobra, točneje 11. dan meseca, se je izvalila nova oslička, pričakovana in zaželena. Vse dosedanje oslitve na naši Oslariji so se zgodile brez naše navzočnosti, največkrat ponoči, tako da nas je zjutraj presenetilo ljubko bitjece na pašniku.
Tokrat je bilo nekoliko drugače, zanimivejše. Ker smo oslitev pričakovali iz dneva v dan, je Mojca šla pogledat na pašnik sredi popoldneva, ali je morda kaj novega. Imela je zares srečo, saj je naša Tončka prav tedaj začela kotiti: mladička je bila zunaj v nekaj minutah! Brez vsake pomoči, tako kot vsi mladički doslej na Oslariji. Pri tem je Tončka mladičko skotila kar stoje. Črna kot oglje, z belim gobčkom.
Sicer pa nas je skrbelo, upravičeno. Tončka je namreč oslica, ki je predlani izvalila mladička Zmaga, a ga je sprva zavračala. V posebni zgodbi, ki jo najdete v isti rubriki, smo opisali, koliko truda smo morali vložiti, da smo zagotovili uspešen vstop v življenje mladičku, ki ga oslica ni hotela dojiti.
Bali smo se, ali se bo ta pojav ponovil pri drugem mladičku iste oslice. Ker se je Gala izvalila sredi tropa oslic na pašniku, smo sklenili, da mami Tončki omogočimo zaseben kotiček na pašniku. Takoj ko smo torej opazili malo črno bitje na majavih se nogicah, smo del pašnika ogradili v posebno čredinko in tja zaprli Tončko z njeno malo Galo. Na srečo jo je Tončka takoj vzela za svojo. Ljubeče jo neguje in doji.
Na drugi pašnik, namenjen prav mamam z mladički, smo jo odpeljali čez nekaj dni. Ta pašnik, imenujemo ga »vrtec«, smo načrtovali že prej, saj smo oktobra pričakovali vsaj eno ali celo dve kotitvi.
Naše pričakovanje se je potrdilo, ko je zadnji dan istega meseca druga visoko breja oslica Naomi izvalila mladička, ki je popolnoma črn, od gobčka do repa. Zato smo ga, razumljivo, krstila za Nera. Tudi Naomi smo še isti dan s pašnika, kjer se je pasla skupaj z drugimi oslicami in s svojim ljubčkom, samcem Samom, odpeljali drugam. Dodelili smo ji lopo in nov pašnik. Tam sta z Nerom ostala kak mesec, potem smo ju preselili k Tončki in Gali. Sprva sta se pasli ločeno, Tončka je preprečevala Naomi vstop v hlevček, a po nekaj dneh sta se »zmenili« in zdaj se oslici paseta skupaj. Mladička sta se prav tako zbližala in se rada igrata skupaj, kadar nista tik ob svojih mamah. Udobje, ki jim ga omogočajo trdno postavljen lesen hlevček z jaslimi, s koritom za vodo in velik pašnik, ki se razprostira na več deset arih, spodbuja mladička k še hitrejši rasti. Ker je bila zima hladna in deževna, smo oslicama dodajali seno v oglatih balah, ki smo ga lani poleti nakosili na okoliških košenicah. Mleka imata obe oslici v izobilju, zato mladička rasteta zelo hitro. Mraza sta se branila z dolgo zimsko dlako. Oba smo zelo hitro navadili na dotik in s tem na človeško bližino. Gala je razvajena in se tišči pod roko vsakega od nas na Oslariji. Nero ni nič »boljši«.
Pred kratkim smo začeli poskusno molsti tako Tončko kot Naomi. Mladička sta že presegla starost petih mesecev. Izkušeni rejci, ki molzejo oslice, priporočajo počakati do starosti treh mesecev, preden se začne molsti oslice. Dva ali celo tri mesece stari mladički se že precej hranijo s senom in travinjo na pašniku. Tega Gali in Neru ne manjka, zato občasen odvzem nekaj decilitrov osličjega mleka ne bo vplival na njun razvoj. Mleko oddajamo za raziskave na Inštitut za mlekarstvo in probiotike Biotehniške fakultete na Rodici pri Domžalah. O povezavah Oslarije z inštituti in s fakultetami bomo v kratkem objavili več v drugem zapisu v isti rubriki.
