Iz Carjeviča bo kmalu postal pravi Car

Nekatere naše oslice so nekoliko »vampaste«, bi lahko rekli. Ni nujno, da so tudi debele, ne, le trebuhe imajo večje in povešene. Kadar se obrejijo, jim trebuhi narastejo tako, da jih zadnji mesec ali dva komaj prenašajo.

Ena takih je naša Lina. Prišla je že breja, skupaj s samcem Samom, ki zdaj skrbi za oploditev vseh sedmih oslic, godnih za razplod, na pašniku, imenovanem »harem«. Namreč, na Oslariji skušamo upoštevati priporočila, da samic ne parimo pred dopolnjenim tretjim letom. Po žrebitvi jim damo kakšno leto, da mladička v miru »gor spravijo«, kot so včasih rekli. Ker nam ne gre za povečanje števila oslov za vsako ceno, oslice ločimo od samca takoj po žrebitvi ali celo nekaj dni pred tem. Oslica je namreč godna za razplod že deveti dan po žrebitvi. To velja za kopitarje, torej tudi za konje. Naskok osla samca v tistih dneh je največkrat kronan z oploditvijo. Oslica ostane sama z mladičem na ločenem pašniku, ki mu pravimo »vrtec«.

Lino smo lani konec julija pripeljali k Samu na pašnik »harem«, saj je minilo več kot leto dni, odkar nas je razveselila s Carmen, prvo mladičko na naši Oslariji. Sam jo je takrat naskočil tako rekoč takoj, še preden smo se umaknili iz ograde pašnika.

Ker smo pričakovali, da bo kmalu žrebila, smo Lino ob koncu letošnjega julija pripeljali na pašnik »vrtec«. Tam se je pridružila naši Mici in njenemu mladičku Sabi, da bi se lahko v miru pripravila na žrebitev. Kar težko smo čakali, kdaj bo na svet pokukal Linin drugi mladiček. Ker traja brejost oslic od 11 do 14 mesecev, največkrat pa okoli leto dni, smo v dneh proti koncu julija vsak dan opazovali njeno vime, ki se je zlagoma večalo. Občasno se je na koncu seskov pokazala kapljica motne tekočine. Radovedni smo že naslednje jutro zgodaj tekli na pašnik pogledat, kaj se je »izvalilo«. Tako nas je Lina »vlekla« kakšna dva tedna, dokler nismo 2. avgusta zjutraj res opazili, da poleg nje stoji majhno temno rjavo bitje z belim gobčkom. Dolge noge, drobna, ljubka glavica – plašni osliček, ki se je skrival za mamo.

Šele čez nekaj dni nam je uspelo, da smo ga ujeli in ga navadili našega dotika in vonja. Ta »socializacija«, spoznavanje z ljudmi, se mora zgoditi čim prej po tem, ko mladiček pride na svet. Tako bomo žival navadili na našo navzočnost, na našo pojavo, predvsem pa na vonj in dotik. Če tega stika ne vzpostavimo čim prej, se lahko zgodi, da bo žival vse življenje boječa in se bo ogibala neposrednemu stiku.

Ljubko bitje je v prvih tednih hitro raslo in kmalu ni bilo več opaziti tistih predolgih nog, premajhnega trupa in drobne glavice. Ker se na pašniku »vrtec« vse vrti okoli njega, smo ga poimenovali Car. Zdaj je še majhen, torej je Carjevič.

Lina je v prvih dneh po žrebitvi imela dve veliki oteklini na spodnjem delu trebuha, tik poleg vimena. Skrbelo nas je, kaj pomenita ti oteklini. A nas je naša veterinarka pomirila, rekoč, da ima Lina očitno presežek mleka, ki bo izginil, ko bo Carjevič začel na veliko piti. In ker mali osliček v prvih dneh pije tako rekoč vsakih nekaj minut, sta oteklini res izginili v nekaj dneh.

Za zdaj sta Lina in Carjevič še v »vrtcu«, a ju bomo v teh dneh pridružili tropu, v katerem so Mica s Sabo, nekatere mlade oslice in tiste manjše oslice, ki jih ne bomo več pripuščali k samcu, ter naš lepi beli kastrat Don. Želimo, da bo Carjevič čim prej prišel v družbo oslic, ki mu bodo odredile njegovo mesto v tropu. Poleg tega se bo spoznal z mladičkom Sabo, ki je od Carjeviča starejši dva meseca, in nedvomno se bosta kmalu skupaj podila po pašniku.

Tako bo vse do konca prihodnje pomladi, ko bosta oba mladička morala k novim lastnikom, na tuje pašnike. Dotlej bosta v najboljši oskrbi svojih mater, v družbi prijaznih oslic, mi pa bomo tudi ljubeče skrbeli za vse skupaj.

Kdor si želi prihodnje leto postati lastnik Sabe ali Carja, se nam lahko oglasi na naš e-naslov.