Šesti otrok na Oslariji

Ne najdemo pravega opravičila za to, da vse doslej nismo našli časa za novico o našem novem, šestem mladičku na Oslariji. Namesto tega bomo raje skušali opisati naše veselje in navdušenje, ki raste iz dneva v dan, skupaj s Sabo.

Na Oslarijo smo že pred dvema letoma in pol pripeljali tri oslice, ki smo jim nadeli skupno ime Marjetice. S tem smo zajeli mamo Meto, njeno starejšo hčer Mico in mlajšo Greto. Ker je Meta prišla k nam že z mladičko v trebuhu, smo kot prvega »našega« mladička na Oslariji dočakali osličko Zvezdico. Naše štiri punce so se odtlej vselej pasle skupaj. Kadar so bile v večjem tropu, skupaj z drugimi osli in oslicami, so si znale izboriti prvo vrsto v »boju« za posladke, senene bale in dodatke, kot je konjska pogača (vitamini in minerali).

Kmalu po začetku naše Oslarije smo se zavedeli, da moramo parjenje in sploh razmnoževanje naših oslic in oslov skrbno načrtovati. Naš cilj ni čim več oslov in oslic, ampak želimo čredo povečevati z oslicami večje rasti, samce pa bomo oddajali, saj naš Sam povsem zadostuje. Tako smo Mico, za katero nam je prejšnji lastnik povedal, da je že pri njem »zvalila« mladička, pripeljali k Samu sredi lanskega maja.
Kadar koli Sama razveselimo z novo oslico, godno za oploditev, nam dokaže, da spadajo osli med živalske vrste z najbolj izraženim spolnim nagonom. Če je oslica godna za parjenje, jo Sam uspešno naskoči v prvih petih minutah po njenem vstopu na pašnik.

Tako je bilo tudi z našo Mico.

Mico druži z Marjeticami skupna lastnost, da imajo vse razmeroma velike trebuhe. Marsikdo vpraša, ali je katera od njih breja. V resnici pa so pač nekoliko bolj trebušaste. To poudarjamo zato, ker se je Mica med svojo brejostjo tako »povečala«, da je na koncu spominjala na ladjo, ali še raje, na tanker.

Brejost je trajala dvanajst mesecev in pol, torej skladno z obdobjem, ki ga navaja strokovna literatura. Zadnje dni pred žrebitvijo smo Mico pogosto pregledovali ter po napetosti vimena in seskov skušali predvideti, kdaj bo prišlo do veselega dogodka. Kar dobro smo uganili in tako smo se nekega četrtkovega jutra razveselili prizora na pašniku. To je bilo 30. maja.

Mice nismo našli med preostalimi oslicami v tropu, s katerimi se je pasla zadnje mesece, temveč je stala v kotu pašnika, tam, kjer je navadno počival celoten trop. Najprej smo zagledali posteljico, ki jo oslica navadno zavrže nekje v bližini mesta žrebitve. Blizu je stala Mica z majhnim temno rjavim mladičkom. Temno rjav kožušček dopolnjuje svetlo rjav gobček, komaj viden križ se pne čez pleča in po vrhu hrbta, nogice pa so prve tedne pri vseh osličjih mladičkih nesorazmerno (pre)dolge. Okrogle prijazne temno rjave oči so nas gledale vprašujoče, češ, kdo pa ste? Sprva se je osliček Saba – spol smo ugotovili po drobni črni cevki med zadnjima nogama – stiskal k mami Mici. S počasnim približevanjem, poltihim govorjenjem in umirjenim gibanjem smo kmalu dosegli, da nam je pustil, dotakniti se ga.

Izkušnja s prejšnjim mladičem, Črtom, nas je naučila, da je za uspešno »socializacijo«, torej navajanje oslička na človeka, nujno vzpostaviti čim zgodnejši telesni stik. Mladička moramo od prvega dne privajati na našo bližino, s počasnim približevanjem, z dotiki, s šepetanjem in podobnim. K oslom, ne glede na njihovo starost, moramo pristopati počasi, brez hitrih kretenj, glasnega govorjenja in mahanja z rokami. Osli so radovedne živali, in če si bomo vzeli nekaj minut za prvi stik in če bomo ob tem mirni, tako navzven kot v sebi, bo žival to začutila in se nam bo radovedno približala. Če ne bomo takoj stegnili roke, da bi jo pobožali, se bo prej ali slej sama dotaknila našega telesa z gobčkom. Naš vonj bo zanjo prvi stik z nami.

Spoznali smo, tudi ob prebiranju strokovnih zapisov, da božanje oslu ne pomeni kaj dosti. To moramo razumeti v luči spoznanja, da oslica svojega mladiča ne boža, niti ne gladi, še oblizuje ga ne. Torej je njeno vedenje povsem drugačno od nekaterih malih živali, ki jih je človek udomačil. Osli medsebojno naklonjenost izkazujejo tako, da drug drugemu grizljajo hrbet, največkrat v višini vihra. Vsakršno praskanje, čohanje, krtačenje in podobna nega kožuha jim povzroča ugodje. Zato jih bomo pogosto videli, kako se drgnejo ob kakšno odlomljeno vejo ali hrapavo drevesno skorjo.

Tako smo pri malem Sabi začeli od prvega dne uvajati drugačno vrsto ljubkovanja. Vsak dan mu s prsti pregnetemo vrh hrbtenice, gladimo mu uhlje v smeri njihove rasti in ga čohamo po trebuhu. Saba stoji mirno, njegova drža izraža občutek ugodja, in zdaj že ob našem prihodu čaka, da izvedemo vsakdanjo rutino.

V nekaj tednih je Saba zrasel, nesorazmerno visoke noge so se okrepile, predvsem pa se je povečal obseg telesa, tako da je postal lep, normalno razvit osliček. To je razvidno tudi iz fotografij, ki jih najdete v mapi, imenovani Saba. Že nekaj tednov po »izvalitvi« je začel grizljati travne bilke, saj posnema mamo. Seveda bo še precej mesecev sesal pri njej, hkrati pa bo vse večji del hrane sveža paša in pozimi domače seno.

Svojo dobro kondicijo dokazuje vsak dan z dirjanjem po pašniku. Pri tem kaže zavidanja vredno sposobnost krmarjenja, saj se med hitrim tekom ogiba vseh mogočih ovir, od grmov, dreves, mame Mice do ograje in še česa.
Julijski dnevi so vroči, zato so muhe še nadležnejše. V vročih urah se z mamo skrijeta pred njimi v premično lopo, kakršne imajo na voljo vsi naši tropi. V poltemo lope konjske muhe ne zaidejo.

V prihodnjih dneh pričakujemo še eno žrebitev, naše ljube oslice Line, ki nam je pred dvema letoma že podarila osličko Carmen. Ko bo »zvalila« še Lina, jo bomo pridružili Mici in Sabi, tako da bomo imeli pravi vrtec.