Nedavno je na svet prišel novi član naše Oslarije, mali Car. Morda je prav on navdihnil avtorico pravljice o osličku?

O osličku

Potem ko je luna izginila za obzorjem, se je narava prebudila v čudovito jasno majsko jutro. Lahen vetrič je zibal veje dreves in mršil pričeske prebujajočim se živalim. Lastovke so švigale visoko pod nebo in v grmovju so ptički glasno žgoleli hvalnico naravi. Drevje, ovito v nežno mlado listje, je pokrajino barvalo v vse mogoče odtenke zelene. Na travnih bilkah so se pozibavale kapljice rose in tisočero cvetov vseh barv je razpiralo cvetne lističe ter vabilo žuželke, naj za trenutek postanejo in si postrežejo s sladko medičino.

In v tako lepo jutro je pod starim orehom, ki je rasel v globeli sredi travnika, mami oslici na svet prikukal ljubek osliček. Malo je poležal, se nato postavil na nožice, in že naslednji hip ga je bil poln ves travnik. Kopitljal je, skakal in se valjal po travi, vmes pa tu in tam veselo zarigal. Med igro je na sosednjem pašniku opazil čredo konj, ki so se lenobno pasli, in ker je igra vedno zanimivejša, če je udeležencev več, se je ustavil pred ogrado in jih želel ogovoriti. Toda konji so se začeli smejati in smejali so se tako zelo, da so se jim tresli trebuhi in celo grive. Pa je zarezgetal največji izmed konj: »Poglejte, kako dolga ušesa ima! Česa takšnega še nisem videl. Joj, kako je smešen!« In konji so se smejali še bolj, se obrnili in pustili oslička samega.

»Pa nič,« je dejal osliček in se namenil na drugi konec ograde, kjer se je pasla skupina rogatih živali, desetkrat večjih od njega, večjih celo od njegove mame. Mama krava je brž odgnala svojega telička in čez ramo navrgla, da se s takimi, ki se tako čudno oglašajo, pač ne gre igrati. In še to je dejala, da tudi poskakovanje ni najprimernejše za majhne živali. Že je skupaj z drugimi kravami izginila za drevesi sredi njihovega pašnika.

Čudno se je zdelo osličku vse skupaj, toda obupal ni. Odskakljal je na skrajni konec ograde, tja, kjer se je začenjala gmajna in kjer je opazil, da se ob robu grmičevja premika nekaj okroglega umazano belega. Bile so ovce, ki so sklonjenih glav mulile travo in se pritajeno blejajoče pogovarjale. Šele ko se je osliček čisto približal ograji, so ga opazile, se ustavile in se prenehale pogovarjati. Osliček se jim je prijazno nasmehnil. Ovce so ga, stopicljaje na mestu, okroglo gledale in nato družno ugotovile, da je žival z velikimi zobmi, kakršna stoji pred njimi, zagotovo zelo nevarna, zato so jo jadrno ucvrle stran.

Ropot je iz grmovja izvabil koze, ki jim za dogajanje na pašniku prej ni bilo mar. Še preden jo je osliček utegnil popihati, se je predenj postavil stari nergavi kozel. Ogledal si ga je od konic ušes do repa, se popraskal po bradi in z rezkim meketajočim glasom izjavil, da bi žival bila še kar prikupna, če le ne bi imela kožuha tako čudne barve, saj ni podobna ne tiču ne miši. Nato je dvignil glavo in z meketanjem družicam naznanil, da je čas za odhod. In so odšli tja, od koder so se vzeli.

Osliček se je vrnil k mami oslici, nekaj malega pojedel, odšel pod oreh, kjer se je skotil, in žalostno obsedel.

Začelo se je mračiti in na zemljo je legla noč. V duplini visoko v krošnji oreha se je prebudila sova in napela ušesa. Ne pravijo ji zaman sova uharica, saj ji ne uide niti najmanjši šum. »Kakšen zvok je to?« se je spraševala, pomikajoč se po vejah nižje proti tlom. »Sliši se kakor jok. Toda le kdo bi jokal v tej pozni nočni uri? In to pod mojim drevesom!« je modrovala, dokler ni zagledala sključene, od joka tresoče se postave oslička.

»Huuuu! Dober večer! Kdo si in zakaj jočeš? Huuuu! Mar ne veš, da je pod mojim drevesom prepovedano jokati? In kje imaš starše, da tako sam samcat sredi noči čepiš tukaj? Jih nič ne skrbi, kje si? Huuuuu!« Zaprla je kljun in se z velikimi očmi zazrla v mežikajoče osličkove očke. Osliček se je sove zelo prestrašil, toda ker je podnevi doživel toliko hudega, mu je bilo popolnoma vseeno, kaj se z njim zgodi. »Naj bo, kar mora biti, pa četudi me tale pernata pošast požre, saj slabše, kakor je, ne more biti!« si je mislil. Sova je tiho čemela na spodnji veji oreha in čakala. Nikamor se ji ni mudilo in vedela je, da bo malo revše slej ko prej spregovorilo. Kakor vse sove je bila namreč tudi ona zelo pametna in kadarkoli je v gozdu ali na travniku med živalmi nastal spor, so jo vedno prosili, naj razsodi, kdo ima prav in kdo ne. Celo ljudje so ji priznavali, da je modra in pravična.

Noč je bila svetla in tiha, le murni so godli in po zraku so švigale kresničke. Končno je osliček spregovoril. Sovi je opisal, kaj vse je doživel in kako so se iz njega norčevali. Sova je malo pomislila, se popraskala za levim ušesom, nekajkrat pomežiknila in nato z mirnim glasom spregovorila: »Dobro me poslušaj, mali! Ljudje in tudi živali se vedno norčujejo iz drugačnih, čeprav to ni lepo niti pravično. Seveda si drugačen in prav je tako! Kako pa bi bilo na svetu, če bi bili vsi enaki? Čisti dolgčas! Prav drugačnost in pestre razlike delajo ta svet zanimiv in lep. Tudi sama sem drugačna kakor večina ptic, pa se nihče ne norčuje iz mene. Ti pa si majhen in neizkušen, zato si to lahko privoščijo. Seveda imaš dolga ušesa, pa kaj? Saj imajo dolga ušesa tudi zajci, pa se jim nihče ne posmehuje. Ljubkovalno jim pravijo celo dolgouhci. Ker so tako dolga, tudi bolje slišiš, kar sploh ni slabo. Tvoje skakanje, ki je tako motilo krave, sploh ni nekaj posebnega, saj poskakujejo tudi konji, koze in celo ovce. Si opazil, da samo krave na pašniku ne poskakujejo? Ker ne znajo! Torej znaš več kakor one. Znaš tudi rigati, one pa mukajo, in kaj potem. Konji hrzajo, ovce blejajo, koze mekečejo, muce mijavkajo, psi lajajo in sove skovikamo. Vsaka vrsta živali in celo človek se oglaša po svoje, in čeprav se govorice razlikujejo, je lepo, če jih skušamo razumeti in upoštevati. Bolj bomo govorice poznali, več razumevanja bo med nami.

Ovce so nasploh preplašene živali, zato niso utegnile opaziti, da so tvoji zobje podobni, če ne enaki, kakor konjski. Ker konje, z zobmi vred, dobro poznajo, za njihov odziv na tvojo prijaznost ni opravičila. Nekaj časa jih pusti na miru in kmalu jih bo radovednost prignala do tebe. Takrat pa jim le povej, kar jim gre!

Da koze moti barva tvojega kožuha, ni nič novega, saj želijo biti že od nekdaj v središču pozornosti in si zato domišljajo, da so popolne. Dlaka tvojega kožuha je za nekatere lahko dolgočasno siva, toda kdor gleda s srcem, vidi, da se skrivnostno srebrno lesketa. In tudi križ, ki se ti vije čez hrbet, je nekaj prav posebnega.

Zapomni si, da nas drugačnost dela lepe in enkratne. Vsako živo bitje je malo drugačno od drugih in je edinstvena, svojevrstna umetnina. Unikat. Huuu!

Preden se razideva, naj ti na srce položim še nekaj, kar moraš vedeti. Kasneje, ko odrasteš, boš marsikdaj slišal, da si trmast. A osli niste trmasti. Pametni ste in zato točno veste, kaj želite in zmorete. Vedeti, kaj resnično želimo in zmoremo, pa je najboljša popotnica za življenje. Huuuu, postajam lačna in noč bo kratka. Odhajam, ti pa pojdi hitro k mami in spat. Ostani tak, kakršen si, in srečno! Huuuu!« Sova se je izgubila v noč. Slišati je bilo le še prhutanje njenih ogromnih kril in potem je bilo vse tiho.

Osliček je vstal, na travniku poiskal mamo in se nežno privil ob njeno toplo telo. Zaspal je tako hitro, da je preslišal vzdih olajšanja, ki se je izvil iz materinih prsi. Preden je sonce vzšlo, je sova uharica zadnjič preletela objeti telesi, zazibani v trden spanec, in se pomirjena odpravila k počitku. Porajal se je nov lep pomladni dan in na travniku je bilo vse tako, kakor mora biti.

Mojca Sušnik Klemenčič