Jesen je osvežila pašnike

Poletja je že davno konec in šele začetek jeseni je ozelenil naše pašnike. Dež je septembra zbudil omrtvele brste na vejah, premamil v tleh speče poganjke in čudežno osvežil travnike. Vzcvetele so trajnice, kot je jesenček, številne vrste grmov in dreves so znova razvile sveže liste, prepričane, da se je začela pomlad. Travne bilke, za katere smo (ljudje zmotno) mislili, da so se dokončno posušile, so neverjetno hitro pognale liste in stebla. Ponekod je travinje tako sveže zeleno, kot bi bil april, in ne november.

Medtem ko je velik del Slovenije poplavila narasla voda, te na Krasu ni bilo. Saj je ne more biti. Na kraški planoti ni rek niti jezer, največ vode je zbrane v kalih, zbiralnikih vode, ki jih je ustvaril človek za napajanje živine. Prepustni kraški svet vode ne zadrži, zato se je rastlinje prilagodilo temu, da vlaga hitro izgine v podzemlje. Tudi to vpliva na sestoj travinja. Zato je večina kraških travnikov uvrščena med t. i. suhe travnike. Za ta tip travnikov je značilna največja biološka raznovrstnost, kar pomeni največje število rastlinskih in živalskih vrst na površinsko enoto.

Naši osli so se razveselili svežega zelenja. Čeprav imajo na vsakem pašniku lope, v katere se lahko skrijejo med najhujšimi nalivi, se le redko odločijo, da bi v njih vedrili. Skoraj vedno, kadar jih po dežju obiščemo, imajo mokre ali vsaj vlažne kožuhe. Večini oslic se dlaka simpatično nakodra, kot bi pravkar prišle iz (oslovskega) frizerskega salona.

Strokovna literatura sicer navaja, da oslovski kožuh ni prilagojen na močo, torej bi pričakovali, da se živali skušajo kar se da zaščititi pred padavinami. A ni povsem tako. Resda se med dolgotrajnim dežjem postavijo pod krošnje in se tako zaščitijo vsaj pred neposrednimi dežnimi kapljami, a dejansko so mokri. Tudi pozimi, kadar na Krasu (izjemoma) sneži, jih ob jutranjem obisku včasih najdemo rahlo pobeljene s tanko plastjo snežink, ki se jim zlagoma topijo na hrbtu.

Travinje, sestavljeno iz trav in različnih širokolistnih zeli ter kobulnic, je iz dneva v dan raslo in ponujalo svežo pašo. Prav tako so se razveselili svežih listnih poganjkov. Kadar smo le utegnili, smo jim nasekali veje malega jesena, bresta, ali lipe. Dan pozneje smo videli, da so od vej ostali samo najdebelejši deli. Objedajo tudi lubje posamičnih debel malih jesenov na pašnikih, ki jih je tam še posebej veliko.

Naši mami, Tončka in Naomi, vzorno skrbita za svoja fantka, Zmaga in Črta. Vsi štirje so skupaj na pašniku, ki ga v šali imenujemo »vrtec«. Nedaleč stran sta se pasla naš samec Sam in njegova ljubica Naomi. Pred petimi meseci smo Naomi preselili na sosednji pašnik, da je tam lahko v miru zvalila (kot pravijo na Krasu) malega Črta in Sam je ostal sam.

Da ne bi dolgo sameval, smo mu najprej pripeljali oslico Mico. Nista se najbolje ujela, kljub dvema mesecema skupne paše. Potem smo Mico zamenjali za drugo oslico, Lino. Sprva je kazalo, da se razumeta bolje kot z Mico, a čez nekaj tednov se je Sama naveličala in prosila, naj jo damo nazaj v osnovni trop, k njenima hčerkama Carmen in Čenči. Ustregli smo ji.

Medtem sta mami Tončka in Naomi že dovolj vzgojili svoja prvorojenca, da navzočnost plemenskega osla ne moti njunih prizadevanj. Tako smo odprli vhod Samovega pašnika in Sama usmerili proti nekaj deset metrov oddaljenemu »vrtcu«, kjer Naomi skrbi za njunega Črta. Mladega, življenjske sile polnega oslovskega samca ne bi mogli bolj razveseliti! Zdaj, po dveh mesecih skupnega življenja, so se razmere v »vrtcu« ustalile. Mami skrbita za svoja oslička, ki nezadržno rasteta, samec pa se zaveda, da je v drugem planu. Kadar prinesemo senene bale, za dopolnilo sveže paše, mami in mladiča vselej zavzamejo svoj prostor ob bali. Samec mora počakati, da ga pripustijo k senu. Zato smo začeli dajati manjši obrok sena njemu posebej.

Oba mladička sta medtem lepo zrasla, igrata se tako z mamama kot drug z drugim. Črt je po višini (v vihru) že prerasel Zmaga, čeprav je mesec dni mlajši od svojega sivega prijatelja. Tu igra ključno vlogo genetika oziroma pasma.

Pri sedanjem številu oslov oziroma oslic ne potrebujemo dodatnega samca. Zato smo spomladi oddali že našega prvega mladiča, Rudija, pa tudi Zmago že ima svoja posvojitelja, ki čakata na prihodnjo pomlad, ko bo Zmago dovolj star, da ga lahko ločimo do mame Tončke.

Nismo se še odločili, kaj naj storimo s Črtom. Dveh samcev v tako majhnem tropu ne potrebujemo in ju tudi ni primerno rediti, saj bosta venomer tekmovala. Sorodstvo (oče in sin) tu ne igra nobene vloge. Ko bo Črt spolno zrel, si bo prizadeval priti do godnih oslic, s tem pa bo konkuriral (očetu) Samu. Ni nam do tega, da bi v tropu spodbujali tekmovanje in boje med samcema. Zato smo pred pomembno odločitvijo, ali naj Črta obdržimo ali pa naj mu poiščemo bodoči dom. Težko se bomo ločili od njega, ker smo prepričani, da bo zrasel v lepega, postavnega samca.

Naše načrte glede prihodnosti Oslarije še tehtamo. Ko bomo trdno vedeli, koliko oslov bomo gojili v bližnji prihodnosti, bo znana tudi usoda malega Črta.

V »vrtcu« imamo pet, torej tretjino naših oslov. Dve tretjini tropa (en kastrat in devet oslic) uživata na pašniku, velikem malo manj kot hektar, ki ga že desetletja ni nihče ne kosil ne pasel. Zato se je razraslo grmovje in drevje, še vedno pa je veliko kakovostnega travinja, tudi starih šopov trave. Hrane za naše osle je na njem več kot dovolj. Da smo pašnik uredili in pripravili za pašo, je trajalo poldrugi dan. Očistili smo del razraslega grmovja ob in na kraških zidovih, ki omejujejo pašnik. Pospravili smo veliko ležečih suhih vej in debel. Rob pašnika omejujeta električna trakova, vpeta v izolatorje, ki smo jih namestili bodisi v debla dreves ali na palice, ki smo jih pred tem zabili v tla.

Ko smo osle privedli na novi pašnik, so se razveselili tako kot otroci, ki po večtedenskem bivanju v stanovanju pridejo spet na igrišče. Tekali so gor in dol po pašniku (ki v dolžino meri okoli 250 metrov!), rigali in prhali. Srečo jim beremo v očeh in hvaležni smo za prijaznost, ki nam jo podarjajo ob vsakodnevnih obiskih. Njihovo zadovoljstvo je več kot zadostno plačilo za naš trud ob pripravi pašnika. 

Vroči dnevi na Oslariji

Tu na Krasu je bila suša res izjemna, kot verjetno veste. Take ne pomnijo vse od leta 2003. Zato so bili tisti redki živinorejci, ki na Krasu še vztrajajo, prisiljeni živino na pašnikih (torej govedo, konje in drobnico) dodatno krmiti z balami sena, ki je bilo sicer namenjeno prehrani v zimskih mesecih.

Tudi na Oslariji smo začeli že sredi avgusta dodajati bale sena na pašnike, kjer se pasejo naši osli.
Vemo, da oslom vročina ne povzroča težav, saj so, kot je znano, te živali prišle v Evropo iz rodne Afrike (glejte Oslovsko abecedo, uvodni odstavek!). Zato nas ni skrbelo, kako bodo naši osli preživljali dneve, ki so nas, ljudi, pognali v iskanje sence.

Med vsakodnevnimi obiski smo se prepričali, da osli na Krasu veliko bolj trpijo zaradi nadležne podrepne muhe (Hippobosca equina). Dokler nismo imeli izkušnje z njo, nismo verjeli, da živi tako trdoživ in nadležen insekt. Majhna muha, manjša od običajne hišne muhe, ima tako trden »oklep«, da ga ne moremo zdrobiti niti z najmočnejšim stiskom med prstoma. Uničimo jo lahko le tako, da jo pretrgamo na pol.

Razumljivo, da osli v boju proti tem muham nimajo drugega orožja, kot so mahanje z repom, otepanje z dolgimi uhlji, udarjanje s kopiti v smeri, kjer sedijo muhe, ali hitri udarci z gobcem po osrednjem in zadnjem delu trupa.

Ker so muhe dejavne pretežno podnevi, takoj ko se temperatura ozračja nekoliko dvigne, se osli v tistem delu dneva radi umaknejo v senco, kjer so muhe manj nadležne. Zato smo oslom na pašnikih postavili lope, kakršno vidite na sliki v mapi Poglej nas/Naš dom.

Torej se osli najraje pasejo zgodaj zjutraj ali pod večer in ponoči, ko imajo mir pred muhami. Vroči dnevi pomenijo za nas le povečano skrb, da imajo osli vselej dovolj vode. Najpogostejše vprašanje v teh dneh je: Koliko pa spijejo vaši osli? Odgovor je preprost: povprečno 15 litrov na dan, vsak odrasel osel. Mladički dobijo precejšen del tekočine z materinim mlekom, a seveda tudi pijejo vodo.

Suša je povzročila, da je travinje na pašnikih že dober mesec dni rumeno. Trave in skoraj vse širokolistne zeli so suhe. Nekaj življenja je videti le v mlečkih, morda pri kateri od deteljic; celo kobulnice so skrajšale svojo vegetacijsko dobo. Pravimo, da je namesto travinja samo še pokonci stoječa slama.

Grmi, ki na kraških pašnikih dajejo prepotrebno senco, so sicer večinoma še olistani, a priča smo redkemu pojavu. Malemu jesenu, ki raste večinoma iz panjev in na panju oblikuje številna tanka debla, so se listi posušili tako, da so ohranili zeleno barvo; torej šele od blizu zaznamo stanje rastline. Mlajši hrasti imajo brez izjeme že rjavo listje; lipe so liste že odvrgle. Sicer tako žilav črni trn ima vse liste rjave, na večjih grmih opazimo le množico modro sivih plodov. Ruj letošnjo jesen marsikje na Krasu ne bo rumen, oranžen in rdeč. Listi so se že posušili in bodo dotlej odpadli. Podobno je z večino drugih drevesnih in grmovnih vrst. Na to, katerim drevesom in grmom se je posušilo listje, je odločilno vplivala globina prsti na njihovem rastišču in pa globina, do katere so se doslej vrasle njihove korenine. Zato so številna mlajša drevesa že rjava, nekaterim pa se suša ne pozna.

Tega stanja tudi nekaj deževnih dni ne bo moglo bistveno spremeniti. Morda bodo odgnale trave in katera od zeli.

To bodo prvi zaznali osli.