Otroka rasteta
Že dober mesec nismo poročali, kako je z osličkoma, ki sta prišla na svet na pašnikih konec maja (Zmago) oziroma konec junija (Črt).
V vročih dneh, ki so se na srečo končali s prijaznim dežjem, smo še posebej pozorno skrbeli za oba para oslic z mladičkoma. Nikoli jima ni smelo manjkati ne vode ne sena, redno smo jima vozili tudi vitaminske dodatke in občasno manjše porcije ekološko pridelanega ječmena v zrnju.
Ob vsakodnevnih obiskih našega »vrtca«, kot pravimo pašniku, na katerem se pasejo Tončka z Zmagom in Naomi s Črtom, osle pozdravimo s posladki. To so bodisi koščki suhega kruha ali drobna, zaradi suše odpadla jabolka. Mami dobita nekaj koščkov, pa tudi mali Zmago rad prežveči kako drobtinico suhega kruha. Črta to (še) ne zanima, zanj je glavna hrana osličje mleko.
V koriti dolijemo vodo, v bližino vhoda na tla položimo po eno oglato balo sena. Med sprehodom ob ograji pašnika preverimo, ali ni morda kaka divja žival nehote pretrgala ali snela električnega traku. Včasih tudi močni sunki burje povzročijo, da trak uide iz objema izolatorja, s katerim ga pritrjujemo na debla dreves ali večjih grmov. Zato so obhodi zunanjega oboda pašnika vsakodnevna nuja.
Najprijetnejše minute preživimo med božanjem in čohanjem naše Tončke in Zmaga. Oba imata rada človeški dotik. Naomi je previdnejša in potrebuje več časa, da ji prija človeška roka. Njen Črt je še vedno plašen, najraje odskoči, kadar zazna, da bi ga radi pobožali.
Če je le mogoče, skušamo priti do pašnika tako tiho, da nas oslici in mladička ne slišijo. Takrat imamo redko priložnost, opazovati jih, kako se vedejo, kadar nas ni. Največkrat se pasejo, medtem sta mladička vselej le nekaj metrov oddaljena od mater. Včasih vidimo katerega od mladičkov, ki leže počiva, mama pa stoji ob njem in opazuje okolico.
Odnos med mamama je, recimo temu, normalen. V dobrem mesecu sta se pomirili, predvsem Tončka, ki je bolj dominantna kot Naomi. To se najbolje vidi pri jedi. Ko se ustopijo okoli bale, Tončka nič več ne odriva Naomi, kot je to počela prve dni skupnega bivanja.
Mladička se tudi že družita, dotikata, ovohavata. Prve dni sta se držala vsak zase, potem pa je zvedavi Zmago počasi začel ovohavati Črta. Tako sta se zlagoma zbliževala.
Nepoznavalce oslov bi najbolj presenetila hitrost odraščanja mladičkov. Ko sta Tončka in Zmago prišla na pašnik, je bil Zmago gotovo za kako ped višji od Črta. Razumljivo, saj je Črt na svet prišel skoraj mesec dni pozneje kot Zmago. Ker pa je Črt potomec lepega, velikega samca Sama, pa tudi njegova mama spada med večje oslice, je Črt v višini vihra že enako visok kot Zmago. V prihodnjih tednih bo Črt Zmaga prehitel v rasti, saj je Zmago mladič (sicer lepo rasle) oslice dalmatinske pasme, pa tudi njegov oče, albin Don, spada med pripadnike te pasme, za katero je značilna razmeroma nižja rast.
Zmago je zmagal!
Zdaj lahko povemo z gotovostjo: dober mesec je tega, odkar sta Zmago in njegova mama Tončka eno.
Zmagali smo vsi: mi, ki smo se več tednov trudili, da bi oslico Tončko prepričali, naj sprejeme mladička Zmaga za svojega; Tončka, ki je dojela, da ima čudovitega, zdravega, živahnega, lepega oslička, ter Zmago, ki je zdržal mamimo zavračanje, brce in ugrize, saj je čutil, da vezi med mamo in otrokom ni mogoče zanikati.
Potem ko je Zmago lahko pil za preživetje neobhodno potrebno mamimo mleko le tako, da je sesal skozi odprtino v boksu, skozi katero je dosegel seska, mama pa mu z brcami tega ni mogla preprečiti …
Potem ko smo ju začeli spuščati na pašnik pred hlevčkom, kjer se je mama lahko pasla na svežem travinju, mali Zmago pa jo je od daleč opazoval in sem ter tja ugriznil kak travni lat …
Potem ko je Tončka dovolila, da smo jo na pašniku pridržali za oglavko, medtem pa je mali Zmago hitro posesal nekaj požirkov maminega mleka ...
Potem ko Tončke ni bilo treba več zapirati v boks in sta se z Zmagom lahko pasla drug ob drugem …
Potem smo vedeli, da sta odslej za vedno mama in sinček!
Kmalu zatem smo ju preselili na pašnik, kjer se je že pasla Naomi s svojim dober mesec mlajšim Črtom, čudovitim črnim osličkom – o njiju lahko berete v enem od zapisov v isti rubriki.
V »vrtcu«, kot v šali pravimo pašniku z dvema mamama in dvema sinovoma, imajo na voljo vse, kar osli za lepo življenje potrebujejo: velik pašnik kraškega travinja, dve lopi, vsak dan svežo vodo, solni kamen, občasne dodatke mineralov in vitaminov v obliki konjske pogače. Oslička se počasi zbližujeta. Zmago, kljub mesecu prednosti, v rasti zaostaja za Črtom. Zmago je potomec oslov dalmatinske pasme, ki so praviloma manjši. Črt pa se je »zvalil« večji mami in leporaslemu očetu Samu, ki imata verjetno oba v sebi delček krvi visokoraslega sicilijanskega plemenskega osla. Zato bo Črt gotovo prerasel malega Zmaga. A oba sta tako prisrčna, da se vsakemu prikupita!
Zmago je nagajiv, rad čuti človeško roko, sem in tja se zaleti v obiskovalca. Črt pa je plašen, v tem je podoben mami, le stežka se ga dotaknemo. A saj bomo še dolgo skupaj in se bomo navadili drug drugega.
Poglejte nekaj fotografij, ki so nastale v teh dneh.
Iščemo ime za novega oslička!
Naša Naomi je lepa, sijoče črno rjava oslica, kot temna čokolada. Mlada, elegantna, z lepo oblikovano glavo, dlake v njenem vihru so bile sprva svetlo, zdaj so temno rjave. Temne oči gledajo zaupljivo, a hkrati previdno. Mlada je še.
Pri nas je doživela svojo prvo žrebitev. Prišla je skupaj s samcem Samom, najlepšim oslom Oslarije. Sam je eden od potomcev plemenskega osla pasme Ragusa, ki so ga v Slovenijo pripeljali naravnost s Sicilije. Je tipičen predstavnik te pasme, morda je nekoliko manjši od svojih sicilijanskih sorodnikov, a vsekakor izstopa med našimi osli. Pripeljali smo ga skupaj z dvema mladenkama, Naomi in Čenčo, rjavo oslico, ki še nosi njegov plod.
Izkušnje so nas naučile, naj bo oslica v dneh, preden nas osreči z novim mladičkom, sama. Oslice imajo takrat rade mir, ne pa družbe vsiljivih samcev, sitnih starih oslic ali neugnanih osličkov.
Tako smo pozorno opazovali vime naše Naomi. V zadnjih tednih se je vse bolj polnilo in prejšnji teden smo večkrat preverili, ali iz para seskov, ki sta sredi vimena, morda že priteče kakšna kapljica prozorne tekočine. Ta nesporno nakazuje, da je dan žrebitve zelo blizu.
Zadnja dneva pred velikim dogodkom je Naomi večinoma poležavala v lopi, ki stoji na pašniku. V soboto zjutraj je bila še sama, ko pa smo pod večer, v mraku, prišli pogledat, kako je z njo, je ni bilo več v lopi. Našli smo jo nedaleč proč, v zavetju jesenovih grmov, tam je stala in nas nepremično motrila. Poleg nje je iz visoke trave in cvetja kukal par črnih uhljev …
Počasi smo se približali in jo tiho nagovarjali. Ustavili smo se nekaj metrov vstran in opazovali ljubkega majhnega črnega oslička, ki se je negotovo spravil na noge in se stisnil k mami. Črn kot oglje, le gobček in trebuh sta umazano bela. Drobna glavica, žive črne oči. (Najpogostejše vprašanje je, kako hitro osli shodijo. Osliček se dvigne na nogice že uro po žrebitvi, saj so to divje živali. V izvornem okolju so morale biti vselej in hitro pripravljene na umik, na beg.)
Naomi smo oskrbeli z vsem, kar mlada mama potrebuje: sočno pašo, svežo vodo, solni lizalni kamen, občasno merico mineralov in vitaminov, pest ovsenega zrna. Mali črni osliček je vsak dan živahnejši. Tako kot vsi mladički kopitarjev sprva preseneča z nesorazmerno dolgimi nogami in drobnim trupom. V nekaj tednih postane telo skladno, trup se napolni, glavica se poveča, uhlji stojijo vsak dan bolj pokonci, dlaka se sveti in gosti.
Čeprav nam sicer ne manjka domišljije pri izbiri imen, smo tokrat ostali brez predloga, ki bi nas zadovoljil. Njegova mama in oče imata imeni, ki sta izvorno hebrejski. Mali osliček pritegne pozornost s sijočo črno dlako in svetlim gobčkom, kar najprej zagledamo, že od daleč.
Morda ima kdo od vas dober predlog, kako naj ga imenujemo? Pišite nam! Poiščite na domači strani rubriko I-A in predlagajte!
P. S.: Slike novega oslička so uvrščene v galerijo POGLEJ NAS, v mapo KO SMO BILI MAJHNI, in sicer pod številkami 34, 35, 36 in 37.