Sally z dolgimi uhlji
Nismo hoteli kar takoj z novico na dan. Želeli smo, da se naša nova oslica najprej nekoliko udomači, potem pa bi jo predstavili.
Naneslo je, da so nam ponudili oslico, ki je zadnjih nekaj let preživela v konjeniškem klubu Remuda v sosednji Gorici. V spremstvu veterinarke, ki skrbi za naše osle, smo jo obiskali in se prepričali, da je lepa, prijazna, dobro vzgojena in torej več kot dobrodošla na pašnikih Oslarije. Njena dotedanja lastnica, gospa Barbara, ki vodi konjeniški klub, nam je pokazala dokumente, obvezne za vsakega kopitarja, dogovorili smo se za kritje nujnih stroškov in čez nekaj dni smo prišli s prikolico za prevoz kopitarjev.
Sally je čakala v svojem boksu in Barbara jo je najprej peljala v manežo, da se nekoliko razgiba. Povaljala se je po pesku, v elegantnem galopu premerila dve dolžini maneže, potem pa smo jo zvabili k prikolici. Vedeli smo, da bomo morali biti potrpežljivi pri tem, kako jo pripraviti do vstopa v prikolico. Res se je sprva upirala našim prijaznim vabilom, naj stopi nekaj korakov po rampi. Ko smo uporabili stoletja staro zvijačo s koščki korenja, ki smo jih metali na tla pred njo, je pozabila na strah in med zobanjem korenja se je nevede znašla v prikolici. Zaprli smo vrata in se odpeljali na Kras.
Nekaj dni pred njenim prihodom smo uredili nov pašnik posebej zanjo in nanj postavili eno naših polodprtih montažnih lop. »Njen« pašnik leži tik ob pašniku, na katerem se pase 9 naših oslic in njihov prijatelj (kastrat) Don. Ocenili smo, da je za začetek primerno, da se Sally vživi v novo okolje, saj prostranih pašnikov ni vajena, prav tako ne družbe oslov. Zadnjih pet let se je namreč družila izključno s konji.
Od oslic na sosednjem pašniku jo je torej ločila samo ograja, sestavljena iz dveh električnih trakov. Seveda se je razvila radovednost na obeh straneh: oslice so naslednje dni pogosto stale ob ograji in zrle čeznjo v našo novo pridobitev, Sally pa je prav tako ure in ure stegovala glavo k njim, se premikala vzdolž ograje in ocenjevala, kdo je tam čez. S kastratom Donom sta večkrat stikala gobce pod trakovoma, a nič več kot to. Don je vse pogosteje zanemarjal članice svojega tropa in postaval ob ograji.
Teden dni pozneje smo dobili rezultate krvne preiskave IAK in v njih potrditev, da je Sally zdrava, tako kot nam je zatrdila že njena prejšnja lastnica. Še isti dan smo odstranili trakova in radovedno čakali, kakšno bo srečanje tropa z novo oslico. Don kar ni mogel dočakati, da bi jo prvi ovohal, skočil je čez preostanek kamnitega zidu, oslice pa niso kazale posebno prijaznega odnosa do Sally. Raje so pohitele na pašo na novi pašnik, saj je sosedova trava vselej bolj zelena od domače. Sally pa je začela raziskovati pašnik, na katerem so se dotlej pasle oslice.
Prvi dnevi nove kombinacije našega tropa so bili taki, kot smo pričakovali. Oslice niso pustile Sally, da bi jedla senene bale z njimi, včasih so ji branile dostop do korita z vodo, odrivale so jo, kadar smo prišli s posladki za ves trop (suh kruh, korenje). Sally smo začeli navajati na njeno lopo na pašniku, urejenem prav zanjo, četudi so se zdaj na njem pogosto pasle druge oslice.
Vedeli smo, da si bo Sally morala sama izbojevati svoj prostor v hierarhiji tropa. Četudi smo trop obiskovali pogosteje kot sicer in si večkrat prizadevali, da bi Sally imela enakovreden položaj v njem, so oslice potrebovale več kot teden dni za vzpostavitev »normalnih« odnosov. Začele so se pasti skupaj, Sally gre zdaj nemoteno tako v lopo kot h koritu z vodo; kadar se ji katera od oslic približa, da bi jo nadlegovala, ji z brcami zadnjih nog pokaže, naj se odstrani.
Sally je večja od vseh oslic, takoj se odzove na klic po imenu, daje vedeti, da je hvaležna za udobje novega doma. Na pašniku jo že od daleč prepoznamo po višji postavi in dolgih uhljih. Doživela je že snežne padavine, pa tudi lepe, sončne dni na kraškem pašniku.
Vemo, da bo moralo miniti še nekaj tednov, preden se bo pri nas počutila res doma. Prizadevali si bomo, da bo res začutila, kako smo je veseli.
