Vroči dnevi na Oslariji
Tu na Krasu je bila suša res izjemna, kot verjetno veste. Take ne pomnijo vse od leta 2003. Zato so bili tisti redki živinorejci, ki na Krasu še vztrajajo, prisiljeni živino na pašnikih (torej govedo, konje in drobnico) dodatno krmiti z balami sena, ki je bilo sicer namenjeno prehrani v zimskih mesecih.
Tudi na Oslariji smo začeli že sredi avgusta dodajati bale sena na pašnike, kjer se pasejo naši osli.
Vemo, da oslom vročina ne povzroča težav, saj so, kot je znano, te živali prišle v Evropo iz rodne Afrike (glejte Oslovsko abecedo, uvodni odstavek!). Zato nas ni skrbelo, kako bodo naši osli preživljali dneve, ki so nas, ljudi, pognali v iskanje sence.
Med vsakodnevnimi obiski smo se prepričali, da osli na Krasu veliko bolj trpijo zaradi nadležne podrepne muhe (Hippobosca equina). Dokler nismo imeli izkušnje z njo, nismo verjeli, da živi tako trdoživ in nadležen insekt. Majhna muha, manjša od običajne hišne muhe, ima tako trden »oklep«, da ga ne moremo zdrobiti niti z najmočnejšim stiskom med prstoma. Uničimo jo lahko le tako, da jo pretrgamo na pol.
Razumljivo, da osli v boju proti tem muham nimajo drugega orožja, kot so mahanje z repom, otepanje z dolgimi uhlji, udarjanje s kopiti v smeri, kjer sedijo muhe, ali hitri udarci z gobcem po osrednjem in zadnjem delu trupa.
Ker so muhe dejavne pretežno podnevi, takoj ko se temperatura ozračja nekoliko dvigne, se osli v tistem delu dneva radi umaknejo v senco, kjer so muhe manj nadležne. Zato smo oslom na pašnikih postavili lope, kakršno vidite na sliki v mapi Poglej nas/Naš dom.
Torej se osli najraje pasejo zgodaj zjutraj ali pod večer in ponoči, ko imajo mir pred muhami. Vroči dnevi pomenijo za nas le povečano skrb, da imajo osli vselej dovolj vode. Najpogostejše vprašanje v teh dneh je: Koliko pa spijejo vaši osli? Odgovor je preprost: povprečno 15 litrov na dan, vsak odrasel osel. Mladički dobijo precejšen del tekočine z materinim mlekom, a seveda tudi pijejo vodo.
Suša je povzročila, da je travinje na pašnikih že dober mesec dni rumeno. Trave in skoraj vse širokolistne zeli so suhe. Nekaj življenja je videti le v mlečkih, morda pri kateri od deteljic; celo kobulnice so skrajšale svojo vegetacijsko dobo. Pravimo, da je namesto travinja samo še pokonci stoječa slama.
Grmi, ki na kraških pašnikih dajejo prepotrebno senco, so sicer večinoma še olistani, a priča smo redkemu pojavu. Malemu jesenu, ki raste večinoma iz panjev in na panju oblikuje številna tanka debla, so se listi posušili tako, da so ohranili zeleno barvo; torej šele od blizu zaznamo stanje rastline. Mlajši hrasti imajo brez izjeme že rjavo listje; lipe so liste že odvrgle. Sicer tako žilav črni trn ima vse liste rjave, na večjih grmih opazimo le množico modro sivih plodov. Ruj letošnjo jesen marsikje na Krasu ne bo rumen, oranžen in rdeč. Listi so se že posušili in bodo dotlej odpadli. Podobno je z večino drugih drevesnih in grmovnih vrst. Na to, katerim drevesom in grmom se je posušilo listje, je odločilno vplivala globina prsti na njihovem rastišču in pa globina, do katere so se doslej vrasle njihove korenine. Zato so številna mlajša drevesa že rjava, nekaterim pa se suša ne pozna.
Tega stanja tudi nekaj deževnih dni ne bo moglo bistveno spremeniti. Morda bodo odgnale trave in katera od zeli.
To bodo prvi zaznali osli.