Jesen je osvežila pašnike
Poletja je že davno konec in šele začetek jeseni je ozelenil naše pašnike. Dež je septembra zbudil omrtvele brste na vejah, premamil v tleh speče poganjke in čudežno osvežil travnike. Vzcvetele so trajnice, kot je jesenček, številne vrste grmov in dreves so znova razvile sveže liste, prepričane, da se je začela pomlad. Travne bilke, za katere smo (ljudje zmotno) mislili, da so se dokončno posušile, so neverjetno hitro pognale liste in stebla. Ponekod je travinje tako sveže zeleno, kot bi bil april, in ne november.
Medtem ko je velik del Slovenije poplavila narasla voda, te na Krasu ni bilo. Saj je ne more biti. Na kraški planoti ni rek niti jezer, največ vode je zbrane v kalih, zbiralnikih vode, ki jih je ustvaril človek za napajanje živine. Prepustni kraški svet vode ne zadrži, zato se je rastlinje prilagodilo temu, da vlaga hitro izgine v podzemlje. Tudi to vpliva na sestoj travinja. Zato je večina kraških travnikov uvrščena med t. i. suhe travnike. Za ta tip travnikov je značilna največja biološka raznovrstnost, kar pomeni največje število rastlinskih in živalskih vrst na površinsko enoto.
Naši osli so se razveselili svežega zelenja. Čeprav imajo na vsakem pašniku lope, v katere se lahko skrijejo med najhujšimi nalivi, se le redko odločijo, da bi v njih vedrili. Skoraj vedno, kadar jih po dežju obiščemo, imajo mokre ali vsaj vlažne kožuhe. Večini oslic se dlaka simpatično nakodra, kot bi pravkar prišle iz (oslovskega) frizerskega salona.
Strokovna literatura sicer navaja, da oslovski kožuh ni prilagojen na močo, torej bi pričakovali, da se živali skušajo kar se da zaščititi pred padavinami. A ni povsem tako. Resda se med dolgotrajnim dežjem postavijo pod krošnje in se tako zaščitijo vsaj pred neposrednimi dežnimi kapljami, a dejansko so mokri. Tudi pozimi, kadar na Krasu (izjemoma) sneži, jih ob jutranjem obisku včasih najdemo rahlo pobeljene s tanko plastjo snežink, ki se jim zlagoma topijo na hrbtu.
Travinje, sestavljeno iz trav in različnih širokolistnih zeli ter kobulnic, je iz dneva v dan raslo in ponujalo svežo pašo. Prav tako so se razveselili svežih listnih poganjkov. Kadar smo le utegnili, smo jim nasekali veje malega jesena, bresta, ali lipe. Dan pozneje smo videli, da so od vej ostali samo najdebelejši deli. Objedajo tudi lubje posamičnih debel malih jesenov na pašnikih, ki jih je tam še posebej veliko.
Naši mami, Tončka in Naomi, vzorno skrbita za svoja fantka, Zmaga in Črta. Vsi štirje so skupaj na pašniku, ki ga v šali imenujemo »vrtec«. Nedaleč stran sta se pasla naš samec Sam in njegova ljubica Naomi. Pred petimi meseci smo Naomi preselili na sosednji pašnik, da je tam lahko v miru zvalila (kot pravijo na Krasu) malega Črta in Sam je ostal sam.
Da ne bi dolgo sameval, smo mu najprej pripeljali oslico Mico. Nista se najbolje ujela, kljub dvema mesecema skupne paše. Potem smo Mico zamenjali za drugo oslico, Lino. Sprva je kazalo, da se razumeta bolje kot z Mico, a čez nekaj tednov se je Sama naveličala in prosila, naj jo damo nazaj v osnovni trop, k njenima hčerkama Carmen in Čenči. Ustregli smo ji.
Medtem sta mami Tončka in Naomi že dovolj vzgojili svoja prvorojenca, da navzočnost plemenskega osla ne moti njunih prizadevanj. Tako smo odprli vhod Samovega pašnika in Sama usmerili proti nekaj deset metrov oddaljenemu »vrtcu«, kjer Naomi skrbi za njunega Črta. Mladega, življenjske sile polnega oslovskega samca ne bi mogli bolj razveseliti! Zdaj, po dveh mesecih skupnega življenja, so se razmere v »vrtcu« ustalile. Mami skrbita za svoja oslička, ki nezadržno rasteta, samec pa se zaveda, da je v drugem planu. Kadar prinesemo senene bale, za dopolnilo sveže paše, mami in mladiča vselej zavzamejo svoj prostor ob bali. Samec mora počakati, da ga pripustijo k senu. Zato smo začeli dajati manjši obrok sena njemu posebej.
Oba mladička sta medtem lepo zrasla, igrata se tako z mamama kot drug z drugim. Črt je po višini (v vihru) že prerasel Zmaga, čeprav je mesec dni mlajši od svojega sivega prijatelja. Tu igra ključno vlogo genetika oziroma pasma.
Pri sedanjem številu oslov oziroma oslic ne potrebujemo dodatnega samca. Zato smo spomladi oddali že našega prvega mladiča, Rudija, pa tudi Zmago že ima svoja posvojitelja, ki čakata na prihodnjo pomlad, ko bo Zmago dovolj star, da ga lahko ločimo do mame Tončke.
Nismo se še odločili, kaj naj storimo s Črtom. Dveh samcev v tako majhnem tropu ne potrebujemo in ju tudi ni primerno rediti, saj bosta venomer tekmovala. Sorodstvo (oče in sin) tu ne igra nobene vloge. Ko bo Črt spolno zrel, si bo prizadeval priti do godnih oslic, s tem pa bo konkuriral (očetu) Samu. Ni nam do tega, da bi v tropu spodbujali tekmovanje in boje med samcema. Zato smo pred pomembno odločitvijo, ali naj Črta obdržimo ali pa naj mu poiščemo bodoči dom. Težko se bomo ločili od njega, ker smo prepričani, da bo zrasel v lepega, postavnega samca.
Naše načrte glede prihodnosti Oslarije še tehtamo. Ko bomo trdno vedeli, koliko oslov bomo gojili v bližnji prihodnosti, bo znana tudi usoda malega Črta.
V »vrtcu« imamo pet, torej tretjino naših oslov. Dve tretjini tropa (en kastrat in devet oslic) uživata na pašniku, velikem malo manj kot hektar, ki ga že desetletja ni nihče ne kosil ne pasel. Zato se je razraslo grmovje in drevje, še vedno pa je veliko kakovostnega travinja, tudi starih šopov trave. Hrane za naše osle je na njem več kot dovolj. Da smo pašnik uredili in pripravili za pašo, je trajalo poldrugi dan. Očistili smo del razraslega grmovja ob in na kraških zidovih, ki omejujejo pašnik. Pospravili smo veliko ležečih suhih vej in debel. Rob pašnika omejujeta električna trakova, vpeta v izolatorje, ki smo jih namestili bodisi v debla dreves ali na palice, ki smo jih pred tem zabili v tla.
Ko smo osle privedli na novi pašnik, so se razveselili tako kot otroci, ki po večtedenskem bivanju v stanovanju pridejo spet na igrišče. Tekali so gor in dol po pašniku (ki v dolžino meri okoli 250 metrov!), rigali in prhali. Srečo jim beremo v očeh in hvaležni smo za prijaznost, ki nam jo podarjajo ob vsakodnevnih obiskih. Njihovo zadovoljstvo je več kot zadostno plačilo za naš trud ob pripravi pašnika.