Divji afriški osli

Sicer pa bi lahko divje afriške osle, prednike vseh udomačenih oslov, kakršne poznamo v Evropi, opisali kot manjše, kratkonoge kopitarje z izjemno dolgimi uhlji. Pri tem bi podvrsto, t. i. somalskega divjega osla, prepoznali še po temnih progah na nogah.

Kožuh sestavlja kratka gladka siva ali rjava dlaka, s temno črto po sredini hrbta. Dlake v grivi stojijo pokonci, so dolge in tanke; nimajo sprednjega kodra, kakršnega vidimo pri nekaterih konjih.

Zakaj jim pravimo tudi dolgouhci? Zato, ker njihovi uhlji merijo 20 cm ali več.

Imajo še več odlik, med drugim mojstrsko lovijo ravnotežje, tudi na najtežje prehodnih terenih. Oslovska kopita so najožja od vseh kopitarjev; so precej majhna, kar jim pomaga pri zanesljivem stopanju po kamenju in luknjah.

Ker je njihova domovina vroča Afrika, so razvili tudi prilagoditveno sposobnost za izjemno visoke temperature. Divji osli lahko telesno temperaturo dvignejo celo za 6,5 stopinje Celzija. V divjini se osli pasejo od zore do poznega jutra in znova pozno popoldne; v času največje vročine čez dan počivajo.

 

Družabno življenje

Udomačeni osli in osli, ki so bili udomačeni, a živijo prosto v naravi, se v bolj zelenem okolju (ki ni tako sušno kot njihova domovina v Afriki) združujejo v stalne trope. V tropu je eden ali več samcev in več samic. Samci označujejo svoje ozemlje z velikimi kupi izločkov. Samci ovohavajo predele okoli gobca in zadka drugih oslov in oslic zaradi značilnega, drugačnega vonja vsake živali.

Rigajo samo osli?

Samice kličejo samce med obdobjem plodnosti. Hrzanje pomeni preplah. Riganje se sliši zelo daleč. To je edinstven način oglašanja pri oslih; oblikujejo ga z izmeničnim izpihovanjem in vpihovanjem zraka, med vdihom in izdihom. Ne drži, da rigajo samo samci. Tudi oslice se oglašajo. Res pa je, da samci rigajo glasneje, močneje in izraziteje.

 

Travojedci

Osli so kopitarji, ki se hranijo tako, da se pasejo. Uživajo travo, lubje, vejice, listje. Hranijo se tudi z redkim vlaknatim rastlinjem, ki ga prebavijo učinkoviteje kot konji. Udomačene osle krmijo največkrat s senom, lahko jim dodajajo slamo; če se pasejo na prostem, pozimi in spomladi zelo radi glodajo lubje nekaterih dreves in grmov, spomladi obžirajo mlade poganjke in sveže listje.

 

Žejo znajo obvladovati, a radi pijejo

Lahko preživijo z malo vode, v skrajnem primeru se odžejajo tudi s slano vodo. Posamični divji afriški osli v naravi zdržijo dva ali tri dni povsem brez vode. Mladiči in matere pa morajo biti blizu vodnega vira.

Udomačeni osli spijejo razmeroma veliko vode. Količina je odvisna od velikosti oziroma teže živali, od temperature okolja in od vrste hrane, ki jo osel uživa. Pozimi, ko osle krmimo s senom, je žeja večja. Po nemških virih osel porabi od 8 do 10 litrov vode na 100 kg telesne teže. Povprečno velik odrasel udomačeni osel torej porabi med 10 in 20 litri vode na dan.

 

En samec ima lahko velik harem

Na območjih zunaj Afrike oslovski samci oblikujejo harem nase vezanih samic, ki jih branijo pred drugimi samci; podoben režim imajo tudi konji in zebre. Udomačena oslica v dobi pojatve (ko je godna za paritev) zunaj območja vladajočega samca lahko pritegne pozornost več samcev, ki se bodo bojevali, a se bodo lahko tudi vsi parili z njo.

Načeloma lahko rečemo, da so samci nenehno pripravljeni za parjenje, tako da en samec lahko »poskrbi« za več deset samic. Pri udomačenih oslih, ki navadno nimajo na voljo tako obsežnih območij kot osli v divjini, moramo upoštevati, da dveh odraslih samcev ni priporočljivo imeti v istem tropu, saj se bosta nenehno bojevala za prevlado. Ti boji so lahko tudi krvavi.

Kravje namesto materinega

Četudi je materino mleko prva pijača, s katero se sreča človek na začetku svoje poti, v nadaljevanju življenja večina prebivalcev zahodne poloble izbere kravje mleko. Pri tej odločitvi za govedo smo zanemarili nekatere druge živali iz skupine sesalcev, ki ponujajo prav tako hranljivo in, v primeru kopitarjev (konji, osli, zebre), mnogo bolj zdravo mleko.

 

Mlečne kopeli za Kleopatro, Popejo in Paulino

Da je mleko oslic ali osličje mleko več kot primerno za prehrano in celo za lepoto, so vedeli že davno. Antični grški zdravnik Hipokrat je priporočal uporabo osličjega mleka pri različnih boleznih in težavah. Bolj kot zdravilo je osličje mleko slovelo kot pripomoček za žensko lepoto. Znane so zgodbe o tem, da naj bi se egipčanska kraljica Kleopatra kopala v osličjem mleku in tako negovala svojo lepoto. Da je bilo vselej dovolj mleka za to, naj bi redili okoli 700 oslic. Rimski pisec in učenjak Plinij st. je zapisal: »Znano je prepričanje, da osličje mleko gladi gube na koži, jo ohranja nežno in belo. Nekatere ženske imajo navado, da si obraz sedemkrat na dan umivajo z osličjim mlekom. Tega se je držala tudi Popeja, ki je poleg tega zahtevala pripravo sedečih kopeli v mleku oslic.« Popeja je bila druga žena cesarja Nerona, živela je med letoma 30 in 65 n. št. Tem antičnim zgledom je sledila tudi Paulina Bonaparte, Napoleonova sestra, ki je osličje mleko uporabljala med svojimi lepotili.

 

Največ mleka pridelajo pri sosedih

Prednosti osličjega mleka so torej znane že dolgo, a ker oslov v Evropi ni bilo nikoli prav veliko in ker je količina mleka, ki ga dnevno ustvari oslica, (v primerjavi s kravo) zanemarljivo majhna, je osličje mleko še danes nekakšna eksotika. Še največ ga priredijo v sosednji Italiji, kjer deluje desetine farm, na katerih redijo po več deset ali celo več sto oslic, izključno zaradi mleka.

 

Pri nas molzemo kobile

Osličje mleko je po sestavi zelo podobno kobiljemu, za katero vemo, da je uveljavljeno v deželah osrednje Azije. Mongoli in Tatari si že tisočletja pripravljajo kumis, krepčilni napitek iz fermentiranega kobiljega mleka. Nekaj manjših konjskih farm, na katerih pridobivajo kobilje mleko, je v srednjeevropskih deželah, med drugim tudi v Avstriji. Letos je tudi Biotehniška fakulteta, Oddelek za zootehniko na Rodici pri Domžalah, začela s prirejo kobiljega mleka. Molzejo nekaj kobil pasme lipicancev.

 

Zamenjava za umetne nadomestke materinega mleka

Vemo, da nekatere matere ne morejo dojiti novorojenčkov z lastnim mlekom, zato so prisiljene uporabljati različne nadomestke. Vodilne ameriške in evropske pediatrične organizacije, ki preučujejo alergije in gastroenterologijo, dandanes spodbujajo uporabo sodobnih proteinskih hidrolizatov na osnovi soje, za otroke, ki so alergični na kravje mleko in jih matere ne morejo dojiti. Sodobni proteinski hidrolizati so sestavljene vrste mleka, v katerih so proteini (iz kravjega mleka, soje ali riža) tako »razdeljeni«, da jih človekov imunski sistem ne more razpoznati. Vendar so stroški predelave visoki in mleko ni prijetnega okusa.

Mleko, izdelano iz soje, je cenejše in prijetnejšega okusa, prav tako je prehransko ustrezno, vendar so nekateri otroci, ki so alergični na kravje mleko, alergični tudi na sojino mleko in ga ne morejo prebaviti. Torej obstaja skupina otrok, ki so alergični na kravje mleko in za katere ni lahko najti nadomestila.

Po nekaterih ocenah se danes rodi okoli tri odstotke otrok, ki so alergični na kravje mleko. Ta alergija se pojavlja v starosti do treh let. V večini primerov alergija izgine oziroma ne traja vse življenje, saj otroci z odraščanjem pridobijo toleranco za kravje mleko oziroma izdelke iz njega.

 

Štirim petinam otrok prija osličje mleko

Maja leta 2003 so v Torinu začeli raziskavo, v katero so vključili 46 otrok, alergičnih na kravje mleko. Med njimi je bilo 16 alergičnih na nadomestke iz soje, 30 pa soje ni moglo uživati zaradi kontraindikacij. Otroci so imeli od 12 mesecev do 12 let, povprečna starost je bila okoli 2 leti. Vsi otroci so bili alergični na več kot eno vrsto hrane (mleko, jajca, žitarice, soja), zato so jim morali najti nadomestek za kravje mleko. Ugotovili so: osličje mleko je rado pilo 38 otrok (to je 82,6 %), uživali so ga brez vsakršnih težav.

 

Najbolj podobno materinemu mleku

Ker je osličje mleko brez bakterij, ga ni treba pasterizirati. Je na videz bolj belo in redkejše kot kravje, saj ima bistveno manj maščob. Po raziskavi Osnove kemije mleka (Fundamentals of Dairy Chemistry, B. Webb, A. Johnson, J. Alford, AVI Publishing, 1974) vsebuje 100 g osličjega mleka samo 0,6 g/kg maščob, kar je mnogo manj od 3,7 g/kg v kravjem mleku.

Lastnik ene od belgijskih farm, na katerih gojijo oslice zaradi mleka, Olivier Denys, poudarja, da je ključna razlika v vsebnosti proteinov. Raziskava, ki jo je izvedla Elisabetta Salimei na italijanski univerzi v Moliseju (Animal Research, 2004, Vol. 53), dokazuje, da je povprečna vsebnost proteina 1,72 g v 100 g osličjega mleka, z majhnim deležem kazeina in maščob. Zato Olivier Denys pravi: »Osličje mleko je najbolj podobno človeškemu mleku.«

 

Spodbuja imunski sistem

Poleg tega vsebuje osličje mleko šestdesetkrat toliko vitamina C kot kravje mleko, ob tem pa tudi vitamine A, D in E. Ima veliko kalcija in fosforja, torej je prava zakladnica prehranskih učinkovin. Vsebuje še imunoglobine, torej proteine, ki učinkujejo kot protitelesa, in spodbuja imunski sistem. Zato je nadvse primerno za ljudi s slabo razvito odpornostjo, na primer za rakave bolnike, ki jih zdravijo s kemoterapijo.

 

Nekoč kopeli, danes kreme

Za biokemično sestavo osličjega mleka so značilne serumske beljakovine, aktivni biopeptidi, maščobne kisline, kot sta linolna in linoleinska kislina (razreda omega 3 in omega 6), ter velike količine laktoze. Bogata sestava in odsotnost bakterij sta odliki, zaradi katerih je mleko še posebej primerno tako za krepitev imunske sposobnosti kot za pripravo različnih lepotil. Pri uporabi v kozmetiki so pomembne velike količine nekaterih izbranih vitaminov:

• Vitamin A ima vlogo v obnavljanju celične membrane. Torej omogoča koži, da se obnavlja, s tem pa zmanjšuje učinke staranja.
• Pomanjkanje vitamina B2 lahko vodi do poškodb kože in sluznične membrane. Vsebnost tega vitamina v osličjem mleku torej zmanjšuje možnost, da bi prišlo do takih poškodb.
• Vitamin C ima vlogo antioksidanta, ki je tako zaželen v kozmetiki. Upočasnjuje proces staranja in spodbuja mehanizme zdravljenja.
• Tudi vitamin E je prepoznan kot antioksidant, ki upočasnjuje staranje kože in utrjuje celično strukturo.

V Švici deluje veliko podjetje, v katerem se ukvarjajo s predelavo osličjega mleka. Dodajajo ga številnim vlažilnim, čistilnim in drugim kremam ter podobnim kozmetičnim izdelkom. Take pripravke ponujajo tudi številni zasebni lastniki oslovskih farm po Evropi.

 

Ročna ali strojna molža

Molža je lahko ročna ali strojna. Slednja je učinkovitejša zaradi uporabe mehanskih sistemov, kakršni se uporabljajo za molžo ovc in koz. Prostor za molžo mora ustrezati standardnemu higiensko-sanitarnemu protokolu. Vime oslice se razlikuje od vimena krave ali ovce po tem, da nima »zbiralnika« – to je vimenske votline, v kateri se zbira sekret, ki ga izloča žlezno tkivo. Osličino vime torej ne omogoča zbiranja mleka, zato je količina mleka pri vsaki molži precej manjša od količine mleka, ki ga pridobimo pri molži prežvekovalcev. Povprečna količina mleka, pridobljenega pri vsaki molži, se giblje najmanj od 330 do 750 ml in največ od 1200 do 1500 ml, odvisno od velikosti oslice in od časa molže.

Na manjših farmah pogosto molzejo ročno, tam, kjer redijo sto in več oslic, pa so molžo prepustili molznim aparatom. Kako to poteka na belgijski družinski farmi Pays du Collines?

»Naše oslice molzemo zato, da lahko ljudem ponudimo mleko in da ga uporabljamo za izdelavo pripomočkov za nego kože. Oslice začnemo molsti, ko so mladiči stari dva meseca. Zjutraj privedemo mladiče v hlev, skupaj z njihovimi materami, ki jih molzemo vsake tri ure. Mladiče takrat ločimo od oslic, zvečer pa jih znova združimo z materami, ki jih takrat lahko temeljito napojijo. Tako se mladiči privadijo tudi življenja v čredi. Oslice molzemo ročno, saj je to odnos, ki temelji na spoštovanju in zaupanju med oslico in človekom. Potem oslice rade dovolijo molžo.«

 

Raziskava osličjega mleka na Siciliji

Na Siciliji gojijo veliko oslov, med njimi eno najbolj znanih oslovskih pasem Ragusa oz. raguške osle. Tako so na univerzi v Palermu izvedli raziskavo (objavili so jo leta 2008), v kateri so se osredotočili na prirejo mleka pri 24 oslicah. Količino in sestavo njihovega mleka so merili v obdobju 18 mesecev. Oslice so bile privezane v hlevu, krmili so jih s senom in z žitnim zdrobom, molzli so jih dvakrat na dan z molznimi aparati. Med njihovimi ugotovitvami lahko poudarimo naslednje:

• količina mleka je od začetka molže (30. dan po žrebitvi) do konca mlečnosti padala od 1,98 kg/dan do 1,28 kg/dan;
• količina maščobe je bila pričakovano majhna: od 0,58 do 0,28 % v kg mleka;
• količina beljakovin je v tem mleku vselej razmeroma velika: od 1,8 do 2,0 % v kg mleka;
• kazeina je prav tako malo: od 0,85 do 0,91 % v kg mleka;
• med odlikami tega mleka je tudi visoka vsebnost laktoze: od 6,2 do 6,6 % v kg;
• med štirimi letnimi časi je bila količina namolzenega mleka največja spomladi, takrat je bilo v mleku tudi največ tistih sestavin, ki ga odlikujejo (laktoza, proteini).

 

Oslice so dojile novorojenčke v Parizu

Doktor Parrot je konec 19. stoletja vodil otroško bolnišnico v Franciji. V glasilu medicinske akademije iz leta 1882 je natančno opisal postopek uporabe osličjega mleka: »Hlevi za oslice so vselej čisti, nadzorovani in dobro prezračeni. So neposredno povezani s spalnicami v bolnišnici. Če z oslicami ravnamo nežno, rade dovolijo, da otroci sesajo njihovo mleko. Njihovi seski so primerni za otroška usteca in za sesanje. Sestra prinese otroka in sede desno od oslice, blizu njenega zadnjega dela. Z levo roko podpira otrokovo glavico, medtem ko otrok leži v njenem naročju. Z desnico občasno stisne sesek, da mleko zagotovo steče po cevi v otrokova usteca, še posebno če je otrok šibak. Otroke pristavijo k seskom petkrat na dan in dvakrat ponoči. Ena oslica lahko doji tri otroke v obdobju petih mesecev.«

 

Konji, osli in zebre

Morda veste, da so osli rod v družini kopitarjev, kamor spadajo tudi konji in zebre. Pravzaprav so osli del istega rodu, s strokovnim imenom Equus, tako da jih s konji druži precej značilnosti. Divji osli danes živijo še v Aziji, kjer je zastopanih več vrst teh kopitarjev, dve podvrsti pa živita v Afriki. Biologi so s preučevanjem ugotovili, da udomačeni osli, kakršne poznamo v Evropi, izvirajo iz Afrike.

Arheologi so v egipčanskih grobnicah našli več ohranjenih oslovskih okostij, na podlagi katerih so ugotovili, da so osle že približno pred 5000 leti uporabljali za prenašanje tovorov. Osli so torej edini kopitarji, udomačeni v Afriki. Človek je osle začel udomačevati takrat, ko se je spopadal s širjenjem saharske puščave, torej pred pet do sedem tisoč leti.

 

Nubijski in somalski osel sta kritično ogrožena

Na območju Etiopije, Eritreje in Somalije živi le še nekaj sto primerkov divjih oslov (Equus africanus). Da bi divje osle ločili od udomačenih, so se dogovorili, da slednjim dajo drugo strokovno ime: Equus asinus.

Danes v Afriki živi le še nekaj sto potomcev dveh podvrst afriškega osla: nubijski osel (Equus africanus africanus) in somalski osel (E. a. somalicus).

Divji osli v Afriki so po merilih mednarodne organizacije za varstvo narave (IUCN) kritično ogroženi, saj jih ogrožajo nedovoljeni lov zaradi mesa, zmanjševanje življenjskega prostora, vdiranje drugih vsiljivih živalskih vrst na njihovo ozemlje, križanje z udomačenimi osli, vremenske spremembe in drugo. Pri tem pa so divji osli lepši od vseh križancev, ki jih najdemo med udomačenimi osli!

 

Donkey, ass, burro, Esel, ane …

Kako pravijo oslom v drugih jezikih? Angleži uporabljajo dva izraza: donkey in ass, Američani jima dodajajo še španski izraz burro, Nemci jih imenujejo Esel, Italijani asino, Francozi ane …

Potrpežljiv kakor osel?

Da bi razumeli oslove potrebe, ne smemo nikoli pozabiti, da izvira s polpuščavskih območij, kjer so sušna obdobja vsakoletni pojav. Tamkajšnja ozemlja so preraščena s travo in z nizkim grmičjem, marsikje pa jih prekriva pesek.

Resda smo ljudje prepričani, da so osli trpežne in prilagodljive živali – kar je sicer res –, vendar ne moremo pričakovati, da bodo osli uživali v hladnih predelih osrednje in severne Evrope, na ogolelih in majhnih dvoriščih ali celo privezani na jasli v zanikrnem hlevu. Žal se to prepogosto dogaja, ne le pri nas.

 

Telesne mere

V osebni izkaznici divjega osla bi našli naslednje mere:

• višina (glave): 200 cm
• višina (v vihru): 125–145 cm
• teža: 275 kg
• dolžina repa: 42 cm

Pri udomačenem oslu pa višina v vihru sega med 80 in 150 cm. Teža udomačenih oslov je odvisna od pasme, starosti in kondicije. Vsekakor pa se giblje med 150 in 300 kg.

Veseli obiskovalci in srečni osli

 

Čeprav ne mine teden, da ne bi naših oslov obiskali napovedani ali nenapovedani obiskovalci, smo se razveselili vprašanja profesorice biologije Laure Ozebek z Osnovne šole Milojke Štrukelj iz Nove Gorice, ali bi nas lahko obiskali tisti učenci, ki obiskujejo izbirni predmet Organizmi v naravi in umetnem okolju.

Skupina kakih 15 učenk in učencev 7. razredov pod vodstvom omenjene profesorice in njene sodelavke Irene je prišla v lepem sončnem popoldnevu v začetku novembra. Iz minibusa so izstopili bledi in nerazpoloženi, a so hitro oživeli, ko smo po nekaj korakih prispeli do prvega pašnika, ki smo ga izbrali za ogled.

Trenutno namreč osle redimo na treh pašnikih. V »vrtcu« so štiri oslice z letošnjimi mladički, v »haremu« je naš plemenski samec s štirimi samicami, na tretjem pašniku pa so preostale oslice in osli (lanski mladiči, samice, ki jih letos nismo želeli oploditi, in pa naš priljubljeni beli osel Don).

Mame z otroki v »vrtcu« so že stale ob vhodu, kot bi naš obisk pričakovale. V nekaj stavkih smo skušali opisati ključne značilnosti oslov, naš način reje in posebnosti te skupine živali, potem pa smo stopili vsi skupaj na pašnik.

Mladički, ki imajo od 4 do 7 mesecev, so bili pravi magnet za obiskovalce. Ena od mladičk, Dina, se ne pusti ujeti, preostale tri (Mili, Mako in Oli) pa uživajo, če jih čohamo po vratu, se počasni dotikamo njihovih čel in mehkih gobčkov. Za vse osle velja, da moramo ljudje svoje gibe zadrževati, roke stegovati kar se da počasi in se tudi počasi premikati okoli živali. Osli pač hitre geste, posebno kadar roko stegnemo k njihovim glavam, to razumejo kot nevarnost, grožnjo, zato se nagonsko odmaknejo.

Čeprav je bila večina otrok gotovo prvič v tako tesnem stiku z osli, so se jim ti pustili božati, čohati in ljubkovati. Ni manjkalo tudi »selfijev« z osli. Živali instinktivno vedo, kaj je (človeški) otrok, in mu dovolijo marsikaj, česar odraslemu rejcu ne bi dopustile.

Razdelili smo nekaj korenja, ki so ga prinesli obiskovalci.

Tu, kjer na pašniku ni bilo veliko živali, smo lahko šolarjem pokazali, kako oslu pravilno ponudimo posladek. Ker imajo kopitarji, torej konji in osli, oči nameščene ob straneh glave, pred gobcem ne morejo ničesar videti. Ponujeno lahko le vohajo in se tako usmerijo točno tja, kjer pričakujejo posladek.

Stegnjena, odprta dlan, na kateri leži npr. košček korenčka, je pravilen način, ki omogoča oslu (in konju), da brez težav pograbi posladek, darovalec pa nima strahu, da bi ga kopitar nehote ugriznil. Otroci so se to hitro naučili.

Šli smo tudi do tistega pašnika, kjer se pasejo lanski mladiči, nekatere samice in beli kastrat Don. Ta skupina oslov nas je čakala na najbližjem vogalu obsežnega, več kot dva hektarja velikega pašnika. Sestavlja ga več zemljišč, nekatera so manj, druga bolj zaraščena. Na njih imajo osli pestro izbiro različni vrst trav, zeli, grmov in dreves. Slednjim radi objedajo skorjo, prav tako tankim deblom panjevcev. Z lubjem bogatijo svojo prehrano in dobijo snovi, ki jih potrebujejo za boljšo presnovo svežih trav in slame.

Razveselil nas je pogled na otroke, ki so se razkropili med osli, ti pa so z veseljem čakali nanje. Pokazali so, da jim prija dotik otroških rok, dobro razpoloženje se je širilo po pašniku. Osli niso kazali nobenega strahu pred številno skupino obiskovalcev.

Prepričani smo, da bo šolarjem stik z osli ostal v lepem spominu. Škoda, da osli ne znajo povedati, ali si še želijo takih obiskov. A fotografije dokazujejo, da so uživali tako eni kot drugi.