Bel kakor mleko

Kravje namesto materinega

Četudi je materino mleko prva pijača, s katero se sreča človek na začetku svoje poti, v nadaljevanju življenja večina prebivalcev zahodne poloble izbere kravje mleko. Pri tej odločitvi za govedo smo zanemarili nekatere druge živali iz skupine sesalcev, ki ponujajo prav tako hranljivo in, v primeru kopitarjev (konji, osli, zebre), mnogo bolj zdravo mleko.

Mlečne kopeli za Kleopatro, Popejo in Paulino

Da je mleko oslic ali osličje mleko več kot primerno za prehrano in celo za lepoto, so vedeli že davno. Antični grški zdravnik Hipokrat je priporočal uporabo osličjega mleka pri različnih boleznih in težavah. Bolj kot zdravilo je osličje mleko slovelo kot pripomoček za žensko lepoto. Znane so zgodbe o tem, da naj bi se egipčanska kraljica Kleopatra kopala v osličjem mleku in tako negovala svojo lepoto. Da je bilo vselej dovolj mleka za to, naj bi redili okoli 700 oslic. Rimski pisec in učenjak Plinij st. je zapisal: »Znano je prepričanje, da osličje mleko gladi gube na koži, jo ohranja nežno in belo. Nekatere ženske imajo navado, da si obraz sedemkrat na dan umivajo z osličjim mlekom. Tega se je držala tudi Popeja, ki je poleg tega zahtevala pripravo sedečih kopeli v mleku oslic.« Popeja je bila druga žena cesarja Nerona, živela je med letoma 30 in 65 n. št. Tem antičnim zgledom je sledila tudi Paulina Bonaparte, Napoleonova sestra, ki je osličje mleko uporabljala med svojimi lepotili.

Največ mleka pridelajo pri sosedih

Prednosti osličjega mleka so torej znane že dolgo, a ker oslov v Evropi ni bilo nikoli prav veliko in ker je količina mleka, ki ga dnevno ustvari oslica, (v primerjavi s kravo) zanemarljivo majhna, je osličje mleko še danes nekakšna eksotika. Še največ ga priredijo v sosednji Italiji, kjer deluje desetine farm, na katerih redijo po več deset ali celo več sto oslic, izključno zaradi mleka.

Pri nas molzemo kobile

Osličje mleko je po sestavi zelo podobno kobiljemu, za katero vemo, da je uveljavljeno v deželah osrednje Azije. Mongoli in Tatari si že tisočletja pripravljajo kumis, krepčilni napitek iz fermentiranega kobiljega mleka. Nekaj manjših konjskih farm, na katerih pridobivajo kobilje mleko, je v srednjeevropskih deželah, med drugim tudi v Avstriji. Letos je tudi Biotehniška fakulteta, Oddelek za zootehniko na Rodici pri Domžalah, začela s prirejo kobiljega mleka. Molzejo nekaj kobil pasme lipicancev.

Zamenjava za umetne nadomestke materinega mleka

Vemo, da nekatere matere ne morejo dojiti novorojenčkov z lastnim mlekom, zato so prisiljene uporabljati različne nadomestke. Vodilne ameriške in evropske pediatrične organizacije, ki preučujejo alergije in gastroenterologijo, dandanes spodbujajo uporabo sodobnih proteinskih hidrolizatov na osnovi soje, za otroke, ki so alergični na kravje mleko in jih matere ne morejo dojiti. Sodobni proteinski hidrolizati so sestavljene vrste mleka, v katerih so proteini (iz kravjega mleka, soje ali riža) tako »razdeljeni«, da jih človekov imunski sistem ne more razpoznati. Vendar so stroški predelave visoki in mleko ni prijetnega okusa.

Mleko, izdelano iz soje, je cenejše in prijetnejšega okusa, prav tako je prehransko ustrezno, vendar so nekateri otroci, ki so alergični na kravje mleko, alergični tudi na sojino mleko in ga ne morejo prebaviti. Torej obstaja skupina otrok, ki so alergični na kravje mleko in za katere ni lahko najti nadomestila.

Po nekaterih ocenah se danes rodi okoli tri odstotke otrok, ki so alergični na kravje mleko. Ta alergija se pojavlja v starosti do treh let. V večini primerov alergija izgine oziroma ne traja vse življenje, saj otroci z odraščanjem pridobijo toleranco za kravje mleko oziroma izdelke iz njega.

Štirim petinam otrok prija osličje mleko

Maja leta 2003 so v Torinu začeli raziskavo, v katero so vključili 46 otrok, alergičnih na kravje mleko. Med njimi je bilo 16 alergičnih na nadomestke iz soje, 30 pa soje ni moglo uživati zaradi kontraindikacij. Otroci so imeli od 12 mesecev do 12 let, povprečna starost je bila okoli 2 leti. Vsi otroci so bili alergični na več kot eno vrsto hrane (mleko, jajca, žitarice, soja), zato so jim morali najti nadomestek za kravje mleko. Ugotovili so: osličje mleko je rado pilo 38 otrok (to je 82,6 %), uživali so ga brez vsakršnih težav.

Najbolj podobno materinemu mleku

Ker je osličje mleko brez bakterij, ga ni treba pasterizirati. Je na videz bolj belo in redkejše kot kravje, saj ima bistveno manj maščob. Po raziskavi Osnove kemije mleka (Fundamentals of Dairy Chemistry, B. Webb, A. Johnson, J. Alford, AVI Publishing, 1974) vsebuje 100 g osličjega mleka samo 0,6 g/kg maščob, kar je mnogo manj od 3,7 g/kg v kravjem mleku.

Lastnik ene od belgijskih farm, na katerih gojijo oslice zaradi mleka, Olivier Denys, poudarja, da je ključna razlika v vsebnosti proteinov. Raziskava, ki jo je izvedla Elisabetta Salimei na italijanski univerzi v Moliseju (Animal Research, 2004, Vol. 53), dokazuje, da je povprečna vsebnost proteina 1,72 g v 100 g osličjega mleka, z majhnim deležem kazeina in maščob. Zato Olivier Denys pravi: »Osličje mleko je najbolj podobno človeškemu mleku.«

Spodbuja imunski sistem

Poleg tega vsebuje osličje mleko šestdesetkrat toliko vitamina C kot kravje mleko, ob tem pa tudi vitamine A, D in E. Ima veliko kalcija in fosforja, torej je prava zakladnica prehranskih učinkovin. Vsebuje še imunoglobine, torej proteine, ki učinkujejo kot protitelesa, in spodbuja imunski sistem. Zato je nadvse primerno za ljudi s slabo razvito odpornostjo, na primer za rakave bolnike, ki jih zdravijo s kemoterapijo.

Nekoč kopeli, danes kreme

Za biokemično sestavo osličjega mleka so značilne serumske beljakovine, aktivni biopeptidi, maščobne kisline, kot sta linolna in linoleinska kislina (razreda omega 3 in omega 6), ter velike količine laktoze. Bogata sestava in odsotnost bakterij sta odliki, zaradi katerih je mleko še posebej primerno tako za krepitev imunske sposobnosti kot za pripravo različnih lepotil. Pri uporabi v kozmetiki so pomembne velike količine nekaterih izbranih vitaminov:

Vitamin A ima vlogo v obnavljanju celične membrane. Torej omogoča koži, da se obnavlja, s tem pa zmanjšuje učinke staranja.
Pomanjkanje vitamina B2 lahko vodi do poškodb kože in sluznične membrane. Vsebnost tega vitamina v osličjem mleku torej zmanjšuje možnost, da bi prišlo do takih poškodb.
Vitamin C ima vlogo antioksidanta, ki je tako zaželen v kozmetiki. Upočasnjuje proces staranja in spodbuja mehanizme zdravljenja.
Tudi vitamin E je prepoznan kot antioksidant, ki upočasnjuje staranje kože in utrjuje celično strukturo.

V Švici deluje veliko podjetje, v katerem se ukvarjajo s predelavo osličjega mleka. Dodajajo ga številnim vlažilnim, čistilnim in drugim kremam ter podobnim kozmetičnim izdelkom. Take pripravke ponujajo tudi številni zasebni lastniki oslovskih farm po Evropi.

Ročna ali strojna molža

Molža je lahko ročna ali strojna. Slednja je učinkovitejša zaradi uporabe mehanskih sistemov, kakršni se uporabljajo za molžo ovc in koz. Prostor za molžo mora ustrezati standardnemu higiensko-sanitarnemu protokolu. Vime oslice se razlikuje od vimena krave ali ovce po tem, da nima »zbiralnika« – to je vimenske votline, v kateri se zbira sekret, ki ga izloča žlezno tkivo. Osličino vime torej ne omogoča zbiranja mleka, zato je količina mleka pri vsaki molži precej manjša od količine mleka, ki ga pridobimo pri molži prežvekovalcev. Povprečna količina mleka, pridobljenega pri vsaki molži, se giblje najmanj od 330 do 750 ml in največ od 1200 do 1500 ml, odvisno od velikosti oslice in od časa molže.

Na manjših farmah pogosto molzejo ročno, tam, kjer redijo sto in več oslic, pa so molžo prepustili molznim aparatom. Kako to poteka na belgijski družinski farmi Pays du Collines?

»Naše oslice molzemo zato, da lahko ljudem ponudimo mleko in da ga uporabljamo za izdelavo pripomočkov za nego kože. Oslice začnemo molsti, ko so mladiči stari dva meseca. Zjutraj privedemo mladiče v hlev, skupaj z njihovimi materami, ki jih molzemo vsake tri ure. Mladiče takrat ločimo od oslic, zvečer pa jih znova združimo z materami, ki jih takrat lahko temeljito napojijo. Tako se mladiči privadijo tudi življenja v čredi. Oslice molzemo ročno, saj je to odnos, ki temelji na spoštovanju in zaupanju med oslico in človekom. Potem oslice rade dovolijo molžo.«

Raziskava osličjega mleka na Siciliji

Na Siciliji gojijo veliko oslov, med njimi eno najbolj znanih oslovskih pasem Ragusa oz. raguške osle. Tako so na univerzi v Palermu izvedli raziskavo (objavili so jo leta 2008), v kateri so se osredotočili na prirejo mleka pri 24 oslicah. Količino in sestavo njihovega mleka so merili v obdobju 18 mesecev. Oslice so bile privezane v hlevu, krmili so jih s senom in z žitnim zdrobom, molzli so jih dvakrat na dan z molznimi aparati. Med njihovimi ugotovitvami lahko poudarimo naslednje:

količina mleka je od začetka molže (30. dan po žrebitvi) do konca mlečnosti padala od 1,98 kg/dan do 1,28 kg/dan;
količina maščobe je bila pričakovano majhna: od 0,58 do 0,28 % v kg mleka;
količina beljakovin je v tem mleku vselej razmeroma velika: od 1,8 do 2,0 % v kg mleka;
kazeina je prav tako malo: od 0,85 do 0,91 % v kg mleka;
med odlikami tega mleka je tudi visoka vsebnost laktoze: od 6,2 do 6,6 % v kg;
med štirimi letnimi časi je bila količina namolzenega mleka največja spomladi, takrat je bilo v mleku tudi največ tistih sestavin, ki ga odlikujejo (laktoza, proteini).

Oslice so dojile novorojenčke v Parizu

Doktor Parrot je konec 19. stoletja vodil otroško bolnišnico v Franciji. V glasilu medicinske akademije iz leta 1882 je natančno opisal postopek uporabe osličjega mleka: »Hlevi za oslice so vselej čisti, nadzorovani in dobro prezračeni. So neposredno povezani s spalnicami v bolnišnici. Če z oslicami ravnamo nežno, rade dovolijo, da otroci sesajo njihovo mleko. Njihovi seski so primerni za otroška usteca in za sesanje. Sestra prinese otroka in sede desno od oslice, blizu njenega zadnjega dela. Z levo roko podpira otrokovo glavico, medtem ko otrok leži v njenem naročju. Z desnico občasno stisne sesek, da mleko zagotovo steče po cevi v otrokova usteca, še posebno če je otrok šibak. Otroke pristavijo k seskom petkrat na dan in dvakrat ponoči. Ena oslica lahko doji tri otroke v obdobju petih mesecev.«